Od kolesarjenja do solidarnosti

Delež ljudi, ki za vsakdanje poti uporabljajo kolo, se je v Budimpešti po prehodu v nov politični sistem zelo povečal. Bolj, kot bi si drznili pričakovati. Poleg tega je nastalo kar nekaj nevladnih organizacij, ki si prizadevajo izboljšati pogoje za kolesarjenje ter se zavzemajo za novo paradigmo rabe urbanega prostora. Leta 2011 je skupina kolesarjev šla še dlje: izvedli so serijo solidarnostnih aktivnosti.

Danes mladi v Budimpešti težko verjamejo, da še pred dvema desetletjema za dnevno mobilnost nihče ni uporabljal kolesa. Kolesarjenje v mestu je veljajo za neodgovorno in tvegano ter nadležno tako za voznike avtomobilov kot za pešce. Vzrok za tako prevladujoče mnenje je bilo predvsem pomanjkanje kolesarske infrastrukture. Sedaj se zdi, da so mnogi s to obliko mobilnosti zasvojeni. Poleg okoljske in zdravstvene ozaveščenosti kolesarji pogosto omenjajo spremembe v svojem odnosu do mesta, bolj neposredne in tople odnose z ljudmi ter veselje ob srečanjih. Zanimivo je, da je to skupnostno urbano izkušnjo širša javnost doživela zaradi protesta taksistov leta 1990, ki je mnoge prisilil, da so svoje poti opravili peš, saj so avtomobili obstali: ta pozitivna izkušnja je še 25 let kasneje predmet mnogih pogovorov.

Razmah kolesarjenja v Budimpešti

Po letu 2000 je kolesarjenje v nekaj letih postalo del vsakdanjega življenja v mestu. Pri tem so ključno vlogo igrali angažirani posamezniki in nevladne organizacije. Kuriji na kolesu, ki so hitro postali prepoznavni znak mesta, in skupina prijateljev urbanega kolesarjenja so začeli organizirati manjše in večje ad hoc kolesarske dogodke. Leta 2004 je dan brez avtomobila po odločitvi župana potekal ob koncu tedna. Ob tej priložnosti se je zgodila največja kolesarska demonstracija na Madžarskem, na kateri je sodelovalo okrog 4000 ljudi. Dogodek je pritegnil pozornost medijev in širše javnosti. Nastal je madžarski kolesarski klub in začel se je dialog med oblikovalci politik in skupino, ki se je zavzemala za urbano kolesarjenje. Dogodka Kritična masa leta 2005 se je udeležilo 20.000 kolesarjev. Na ta impresivni izraz volje ljudstva so morali odgovoriti tudi tisti mediji, ki so bili do tega trenutka najbolj kritični do kolesarjenja. Leta 2006 se je Kritične mase udeležilo 32.000 ljudi, leto kasneje 50.000, Budimpešti pa so se pridružila tudi druga madžarska in romunska mesta (Oradea, Tirgu Mures) ter organizirala svojo parado.

Kolesarski promet se je v nekaj letih povečal za desetkrat in pričela se je postopna izgradnja kolesarske infrastrukture – kolesarskih poti, stez, kolesarskih prehodov in kolesarnic. Leta 2013 so organizatorji naznanili, da je gibanje v Budimpešti doseglo svoj cilj in da parad ne bodo več organizirali. Uspeh Kritične mase lahko razumemo kot največji dosežek civilnopravnih sredstev na Madžarskem. To se je lahko zgodilo le tako, da je vse več ljudi prepoznalo prednosti kolesarjenja ter tako spremenilo prometni zemljevid skoraj dvomilijonskega mesta.

Ponovno zavzetje mesta

Gotovo je bilo tako na začetku, vendar pa še sedaj velja, da je dnevna uporaba kolesa v Budimpešti več kot samo racionalna mobilnostna alternativa. Od sredine 90. let so postali dostavljalci na kolesu simbol svobode in porajajoče se subkulture, ki je želela presekati s starimi normami. Ta generacija je vneto iskala načine za spremembo svojega odnosa do mesta in skupnosti. V zgodnjih letih so kolesarji predstavljali kritiko in dnevni konflikt ter prelom z obstoječimi praksami, usmerjenimi d zgoraj navzdol (top-down). Sami sebe so dojemali kot gverilsko gibanje in vse glasneje so zahtevali svoj prostor v mestu.

Z razmahom kolesarjenja so mnogi lokali in drugi prostori srečevanja postali kolesarski prostori ter s tem prostori manifestacije paradigme novih načinov rabe prostora v mestu. Po odprtju Szimpla Kert (Vrt Simpla) leta 2002 se je začelo odpiranje vrste propadlih lokalov, kar je (vsaj na začetku) prineslo občutek svobode in osvoboditve od pravil in materialnih omejitev. Istočasno so ena za drugo pričele nastajati civilne organizacije »nove generacije«, ki so z različnimi aktivnostmi zahtevale mesto nazaj – ena najbolj aktivnih je društvo Zöld Fiatalok (Združenje mladih za okolje).

Prostovoljstvo in družbena solidarnost

Lani ob božiču je bila zelo odmevna novica, da je občina Cserdi v okraju Baranya, katere prebivalci so povečini Romi, darovala veliko količino lokalno pridelane hrane (krompirja, čebule) družinam v stiski v Budimpešti. S to gesto je karizmatični župan želel izraziti pomembnost družbene solidarnosti med Romi in Neromi. Morda iz novice ni bilo razvidno, da je bil pomemben partner pri donaciji kolesarska skupina iz Budimpešte.

BudapestBikeMaffia

“Skupina kolesarjev, ki jo povezuje volja pomagati. Uporniki, ki delijo hrano brezdomcem. Prostovoljci, ki dostavljajo hrano otroškim bolnišnicam. Skupnost, ki se z organizacijo ozaveščevalnih kampanj učinkovito bori proti družbenim neenakostim.” Tako je skupina je Budapest Bike Maffia opisana na spletu, ki razkriva tudi, da je Bike Maffia »organizacija, ki je kot prva kolesarjenje uporabila kot orodje socialnega dela«. Pravijo tudi: »Tako smo dosegli, da se nam mladi na veliko pridružujejo. Kajti kolesarjenje je v Budimpešti s pomočjo Kritične mase postalo revolucija mladih ljudi, saj izraža željo po svobodi. /…/ Kolesarjenje je revolt pozitivnih stališč, v Budimpešti kot tudi v mnogih drugih mestih. Povezovanje Bike Maffie z družbeno koristnim delom je pravi hit; ta način pomoči je neke vrste revolucija.«

Budapest Bike Maffia je nastala za božič leta 2011, ko so kolesarski aktivisti s spontano akcijo brezdomcem razdeljevali sendviče, narejene iz podarjenih sestavin. Preostanek pa so naslednji dan podarili zavetišču za brezdomce. Od takrat so v zadnjih letih organizirali več akcij, v katerih je sodelovalo več sto prostovoljcev. Njihova glavna »ciljna skupina« so ljudje, ki živijo na ulici. Med drugim so skupaj z brezdomci protestirali proti odtujenosti in nečlovečnosti. V zadnjem času pa ciljajo predvsem na mlade in propadle lokale ter organizirajo skupnostno kuhanje.

Kolesarjenje in Urbactova metoda

Mladinska prometna revolucija je spremenila konvencionalne in toge načine uporabe prostora v mestu in odnos do javnih površin, kar je na nek način privedlo do skupnostne in družbene solidarnosti. V Budimpešti je kolesarska izkušnja predramila mnogo ljudi, ki so postali odločilni akterji pri ustvarjanju drugačne podobe mesta in njegovega razvoja. Sprejemanje spontanih urbanizacijskih trendov, širjenje skupnostno usmerjenega urbanega planiranja in upravljanja: vse, kar razumemo pod pojmom Urbactova metoda se je v Budimpešti začelo z razmahom kolesarjenja.

Povezava do originalnega članka

Write a response

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zapri
IPoP © Copyright 2018. Vxe pravice pridržane Zasebnost Pravni zaznamki
Zapri