Se leto sploh lahko začne slabše?
Se leto sploh lahko začne slabše? Že od nekdaj nisem maral januarja, tega dolgega, mrzlega in sivega meseca. Edini žarek upanja je misel na nov začetek, na možnost za spremembe, ko obrnemo nov list. Toda januarski dogodki v Parizu so razblinili tudi ta kanček neracionalnega optimizma. Kmalu po dogodku sem bil tam in s kolegi z Urbacta delil osuplost in otopelost ob pretresljivem dogodku. Mesto je bilo srhljivo tiho. Hotel je bil napol prazen in ulice so se zdele precej manj živahne kot običajno. Uslužbenec, ki je preverjal moj potni list, mi je zaupal, da so pri Eurostaru rezervacije upadle za 33%. Obiskovalci se Pariza izogibajo in zdi se, da se celo nekateri Parižani držijo doma.
Kaj sledi?
Kakšne dolgoročne posledice bodo imeli ti dogodki potem, ko se prah poleže? Razplamtela se je debata okrog ostrejših varnostnih ukrepov, ki ogrožajo ravnotežje med potrebo po varnosti in državljanskimi svoboščinami. Po razkritjih o delu NSA mnogo Evropejcev ne želi zavestno dopustiti, da bi oblasti vohljale za vsemi njihovimi aktivnostmi. V večjih evropskih mestih se vse bolj zdi, da so posledice vojne proti terorizmu veliko tveganje za vsakdanje življenje. Vsi se soočamo s temi tveganji. Po zločinu v Parizu so Francozi na ulicah prestolnice in drugod po državi pokazali svojo predanost svobodi govora in demokratičnim načelom. Po bombnih napadih v Londonu se to ni zgodilo, tudi ne po eksploziji v Madridu. Morda se po letih varčevalnih ukrepov in močno razširjenem nezaupanju v institucije razpoloženje ljudi spreminja.
Kdo ima koristi?
Kdo bo imel od tega koristi? Želim si, da bi imeli ti grozoviti dogodki združevalni učinek, cilj teroristov pa je ravno nasproten, namreč, da nas sprejo med seboj. Skrajna desnica vidi v teh dogajanjih priložnost, da zvali krivdo na migrante, kar smo že videli pri organizaciji Zlata zora v Grčiji in napadih na migrante v soseski Tor Sapienza v Rimu. V negotovih časih je neracionalni strah pred »drugimi« pogost, močan je lahko celo v krajih, kjer je migrantov zelo malo – kot kaže primer demonstracij Pegide v Dresdnu. Tisti s sovražnimi nazori dejanja teroristov izrabljajo za grožnje in ustrahovanje manjšin v naših mestih. In vemo, kam lahko to privede, če tega ne ustavimo. V emocionalnih časih, kakršni so sedaj, je pomembno poznati dejstva. Seveda se s tem mediji navadno ne ukvarjajo. Tako so bili prebivalci Birminghama v Veliki Britaniji presenečeni, ko so pred časom slišali, da živijo v »popolnoma islamskem kraju«, kamor »nemuslimani sploh ne zahajajo«. Tako je namreč mesto opisal Steve Emerson, »strokovnjak« Fox News. »Kar opisujete, je slišati kot kalifat,« je še dodal. Resničnost je popolnoma drugačna. Od milijona prebivalcev Birminghama jih je samo 21 % muslimanov. Gotovo gre za eno najbolj kulturno pestrih konurbacij v Veliki Britaniji, vendar to vsekakor ni kalifat! Birmingham ima dolgo tradicijo sprejemanja in integriranja migrantov z vsega sveta. Birminghamčani rutinsko navajajo raznolikost kot eno od prednosti mesta in Emersonovi komentarji so služili kot odličen material za lokalne komike v tednu, ko so bile šale redke.
Revščina in neenakost
Muslimani so med najbolj izključenimi in ranljivimi skupnostmi v Evropi. Po bombardiranjih v Londonu so v Veliki Britaniji ugotovili, da so bili napadalci britanski državljani z urbanih območij na severu Anglije. Odraščali so v depriviranih konurbacijah in niso bili močno navezani na večinsko britansko družbo. Francija se sedaj, po napadu na satirično revijo s strani domačih teroristov iz deprivilegiranih predmestij, sooča s podobno situacijo. Toda posploševanje je vedno nevarno, kot izpostavlja Arun Kundani v svoji odlični knjigi The Muslims are Coming!. Revščina in neenakost nista izgovor, temveč vzrok za odtujenost in jezo. Zaneti lahko iskrico radikalizma, še zlasti, če se nezadovoljnim mladim zdi, da nimajo kaj izgubiti. To je tudi ena od ugotovitev obsežne družbene raziskave po Londonskih protestih leta 2011. Dostop do izobrazbe, priložnosti in zaposlitev z dostojno plačo ter perspektiva so najučinkovitejše orožje proti te vrste sovražni nastrojenosti in družbeni odrinjenosti.
V državah, kot sta velika Britanija in Francija, so mladi muslimani nesorazmerno močno zastopani v zaporih, kar predstavlja bazen za mobilizacijo novih članov radikalnih organizacij. Muslimani predstavljajo 4,7 % prebivalstva v Angliji in Walesu, a kar 14 % tamkajšnje zaporniške populacije. Po poročanju francoskega parlamenta se kar 60 % zapornikov v Franciji izreka za muslimane. Po Evropi se veliko organizacij ukvarja s temi vprašanji, kot je na primer Maslaha, ki na inovativne načine podpira mlade islamske zapornike. Toda odtujevanje in potencialno prelaganje odgovornosti na celo religijsko skupino je širši družbeni problem, za katerega smo odgovorni vsi. Tisti, ki verjamemo, da so raznolikost, strpnost in vzajemno spoštovanje bistvo kohezivnih mest, smo dolžni po svojih močeh nuditi zgled. Če bomo drug drugega sovražili, bodo zmagali teroristi in naša mesta ne bodo več obstajala.
