Pločniki so bili vse od konca 19. stoletja, ko so jih pričeli graditi, prizorišča mnogih dejavnosti – od sprehajanja in postavanja do prometa in ulične trgovine. Čeprav jih razumemo kot »osrednji javni prostor v mestu« in »najvitalnejši organ« mesta, ločnica med družbeno in fizično dimenzijo pločnika ni vedno očitna.
Ob koncu devetnajstega stoletja se je gradnja pločnikov izjemno razmahnila, gradili so jih v Londonu, Parizu in večini drugih evropskih mest. Veliki bulvarji v Parizu, na Dunaju in v Barceloni so velikodušno ponudili prostor množicam urbanih flâneurjev, ki so se lahko po njih sprehajali in tam postavali. Pločniki so bili pogosto motiv impresionističnih slikarjev, ki so ulične prizore ovekovečili na svojih platnih, ter pripomogli k temu, da so se v kolektivni spomin vtisnili kot utelešenje urbanega načina življenja devetnajstega stoletja.
Pločnike so pričeli urejati predvsem zaradi hoje, hoje kot načina mobilnosti. Omogočali so neovirano gibanje pešcem in vsi drugi uporabniki so se morali temu podrediti in sprejeti določene omejitve. Predpostavka, da so pločniki namenjeni predvsem hoji, se je prenesla še v enaindvajseto stoletje.
Samo generacijo kasneje so postale aktivnosti, ki ogrožajo segregacijo, vsakdanje. Uporabniki pločnikov imajo do motečih elementov in ljudi ambivalenten odnos. Dogodki, ki motijo premikanje in ovirajo ali upočasnjujejo gibanje, so v nasprotju z dojemanjem pešca kot glavnega uporabnika pločnika.
Pločniki predstavljajo paradoks. Različni nameni rab se namreč prekrivajo in ravno raznoliko dogajanje, ki se s tem pojavi, pritegne ljudi na ulico. Istočasno pa si lahko te aktivnosti med seboj nasprotujejo.
Ljudje, ki so odvisni od dejavnosti na ulici, postanejo problem. Predpisi morajo spodbujati javni interes, toda ker je javnosti več in so njihove potrebe in interesi različni, je v tem primeru javni interes nejasen.
Za priseljence ulična trgovina že tradicionalno pomeni odskočno desko v novem okolju. S tem pa konkurirajo uveljavljenim trgovinam in zbujajo nezadovoljstvo konkurentov, ki jih takšno prisvajanje javnega prostora ogroža.
Občine ulični trgovini nasprotujejo v imenu »javnega zdravja«, »estetike« ali pravice javnosti do »neoviranega gibanja« ali pa se predpisi, ki jo regulirajo, nanašajo na hrup, zastoje in odplake. Javnost si ulične prodajalce stereotipno predstavlja kot »glasne«, »nespoštljive« in »nezaželene«.
Občine se strinjajo, da so pešci edini legitimni uporabniki pločnikov. Ali povedano drugače, pešce dojemajo kot javnost, za katero se pločniki urejajo, in njihovo neovirano gibanje opravičuje prepoved drugih motečih aktivnosti.
Ulični prodajalci in njihovi zagovorniki trdijo, da so pločniki sicer čudovit prostor za neovirano in urejeno gibanje pešcev, ki ga je treba zaščititi, vendar imajo tudi večnamensko funkcijo in prodaja (ki je vir preživetja) se jim zdi popolnoma legitimna raba.
Argumenti in protiargumenti kažejo na dve nasprotujoči si sliki. Eno je predstava javnosti, ki si pločnike predstavlja kot varne, čiste, predvidljive, urejene in estetsko privlačne urbane krajine, ki povezujejo točke izvora s cilji in služijo kot vhodi v storitvene in stanovanjske prostore. Ogroža pa jo druga slika, ki jo ima večinoma priseljenska javnost. Ta si pločnike za namene prodaje in ekonomske izmenjave (s telesi in predmeti) aktivno prisvaja. Glede na zglede iz zgodovine in sedanjosti je trk teh dveh predstav vedno znova izvor konfliktov.
Na eni strani so ulični prodajalci, ki zagovarjajo svojo pravico do mesta in rabo javnih prostorov za ekonomske dejavnosti. Na drugi strani se uveljavljeni trgovci in prebivalci srednjega in višjega sloja pritožujejo nad neurejenostjo, zastoji, neredom in nelojalno konkurenco uličnih trgovcev.
Mestne uprave, ki se tako znajdejo med tema dvema skupinama, toda pogosto bolj na strani prebivalcev višjih slojev in trgovcev, pripravljajo odloke in predpise, s katerimi poskušajo s tehničnimi sredstvi razreševati konflikte vrednot in kulturnih norm. Toda politične boje za rabo javnega prostora mestni odloki, coniranje in predpisi javnega reda redko popolnoma razrešijo.
Nekatere mestne politike si prizadevajo odstraniti, omejiti ali prepovedati konfliktne dejavnosti. Pogosto se zgodi, da zamenjajo družbeni aspekt javnega prostora (preko katerega ljudje razvijejo razmerja, izražajo interese in živijo skupna in raznolika življenja) z dojemanjem javnega prostora kot fizične entitete (ki jo je mogoče nadzorovati). Mestni ukrepi so tako občasne reakcije kot tudi proaktivni poskusi za očiščenje javnega prostora. Mesta potrebujejo inovativne pristope, saj bodo le tako lahko integrirala različne aktivnosti in nasprotujoče si cilje in nadaljevala proces, ki ustvarja prostore za različne javnosti.
Fernando Barreiro, vodilni partner projekta USER
Povezava do originalnega članka
Več:
Spletna stran projekta USER
Peer review koristen tudi pri Urbactovih projektih
Getting Residents Involved in Improving Public Spaces: Lessons Learned – URBACT blog
Vir fotografije: http://rutheh.com/tag/street-photography/
