Mestne uprave se soočajo z naraščajočim pritiskom – od njih se pričakuje vedno več, resursov je vedno manj, zato morajo biti bolj inovativne, sočasno pa si ne smejo privoščiti napak. V primeru napak jih mediji in javnost grobo kaznujejo. Kako naj se torej odzivajo na spremenjena pričakovanja mestnih akterjev in zahteve po drugačnih pristopih ter sočasno zadostijo vsem z zakonom določenim postopkom?
Na eni strani se od mestnih uprav pričakuje boljše strateško načrtovanje in natančnejše akcijske načrte, spet drugi so mnenja, da »ne potrebujemo akcijskih načrtov, potrebujemo akcijo«. Mnogokrat se uprave soočajo tudi z nezaupanjem prebivalstva, ki v njih vidi le birokracijo, spet drugje si prebivalstvo želi več interakcije z mestno upravo, pa ta zaradi preobremenjenosti tovrstne »nenujne« iniciative potiska na stran. In ko se mestna uprava odloči za sodelovanje z mestnimi akterji, naleti na medel odziv in očitke o zbirokratiziranosti soodločevalskega procesa. »Kako javnosti dokazati, da ne gre le za kozmetiko, da ne gre le za velike besede, temveč da mislimo resno?« se je na delavnici Usposabljanje deležnikov v evropskih mestih, ki sta jo v začetku oktobra v okviru evropskega tedna regij in mest OPEN DAYS 2014 v Bruslju organizirala Generalni direktorat Evropske komisije za regionalno in mestno politiko ter URBACT, spraševal eden izmed udeležencev. S čim torej ustreči pričakovanjem prebivalcev?
Je to koncept pametnih skupnosti? Trajnostni razvoj? Zelena ekonomija? Urbano kmetijstvo? Kreativne industrije? Iluzorno je pričakovati, da za dileme, s katerimi se soočajo evropska mesta, obstaja enotna in preprosta rešitev. »Če imate le kladivo, boste povsod videli le žeblje,« opozarja Corinne Hermant-de Callataÿ iz Generalnega direktorata Evropske komisije za regionalno in mestno politiko, ki je sodelovala v dvoletnem procesu nastajanja obsežnega poročila Mesta prihodnosti (Cities of Tomorrow). »Opustiti moramo tako enoznačno razmišljanje – ne obstaja enotna rešitev za vse probleme in vsa evropska mesta.«
Krepitev usposobljenosti namesto izpolnjevanja želja
Namesto iskanja koncepta razvoja mesta »od zgoraj navzdol«, ki bi zadovoljil vse deležnike, se zato kot vedno bolj pomembno kaže opolnomočenje in krepitev usposobljenosti deležnikov. »Kako opremiti deležnike za kar se da uspešen razvoj? Kako usposobiti deležnike, da spremenijo mesto? Kako mobilizirati talent?« se je spraševal koordinator delavnice in sodelavec programa URBACT Eddy Adams.
Prav to z novim programskim in finančnim obdobjem prehaja v središče evropske politike – »tovrstne aktivnosti bodo imele na voljo več strokovne in organizacijske podpore, pa tudi več finančnih sredstev,« je bil jasen Adams. URBACT III bo spodbujal izmenjavo mnenj in dobrih praks med mesti z namenom spodbujanja celostnega trajnostnega razvoja in učinkovite regionalne in kohezijske politike. S tem bo preko razvoja znanj in veščin prispeval k razvoju mehanizmov vključevanja deležnikov v nastajanje in implementacijo urbanih politik, kar naj bi vodilo k močnejšim evropskim mestom in uspešnejšemu reševanju urbanih izzivov.
URBACT II že kaže rezultate
Mnoga mesta in mestne uprave so na to pot že stopile v programu URBACT II in preko dolgoročno zastavljenega procesa izobraževanj, usposabljanj, povezovanj in izmenjave dobrih praks svoje aktivnosti bistveno diverzificirala in približala interesom deležnikov. »Aktivnosti v okviru Urbactovih projektov niso utrujajoče in so prav zaradi odmika od stroge formalne administrativne strukture bližja deležnikom,« je bilo slišati iz publike. »Udeležba na poletni univerzi v Dublinu, nacionalna izobraževalna shema in tematske delavnice so vzpodbudila ne le predstavnike institucij, temveč tudi zaposlene k aktivnemu vključevanju v soodločevalski proces,« je v predstavitvi minulega projekta ENTER.HUB dejala Alicja Pawlowska iz poljske Gdynie, kjer želijo postajo hitre železnice bolje povezati z mestnim središčem. »URBACT nam je dal znanje o novih metodah, omogočil mreženje, spodbudil k oblikovanju boljših projektov in nas navdušil za nove aktivnosti,« se je strinjal André Just Vedgren iz četrtnega zbora Amager Vest iz Kopenhagna. Tam so se namreč soočili z izzivom, kako vključiti prebivalstvo v razvoj nove stanovanjske soseske in kako se izogniti potencialnim konfliktom med obstoječimi revnejšimi prebivalci in novimi prišleki. »V sklopu programa URBACT smo videli, kako so se izzivov lotili drugje, predvsem pa smo dobili nevtralen pogled in komentar odločevalcev iz drugih mest.« Z oblikovanjem stalne Urbactove lokalne podporne skupine (ULSG), ki se še vedno mesečno srečuje, so v soseski oblikovali javni prostor, ki služi druženju, srečevanju, delavnicam in umetniškim projektom tako starih kot novih prebivalcev soseske.
Tudi atenski razvojni agenciji je URBACT omogočil sistematični in vodeni pristop k soočanju s problemi preskrbe z zdravo, lokalno pridelano hrano. »URBACT nas je opremil s ključnimi metodami dela, spodbudil k zastavljanju pravih vprašanj, identifikaciji realnih problemov in iskanju vzročno-posledičnih odnosov, česar v mestnih upravah pogosto ne počnemo,« pravi Giorgos Keranis, neodvisni svetovalec atenske agencije za razvoj in destinacijski menedžment.
Kako torej vključiti deležnike? »Mi smo se odločili za posnemanje t. i. ‘improbability drive’ iz Štoparskega vodnika po galaksiji Douglasa Adamsa. Nismo se posebej trudili s formalizacijo vključevanja – nismo organizirali formalnih sestankov, nismo imeli zapečatene agende, nikogar nismo silili k sodelovanju. Tako se je oblikovala skupina zanesenjakov, znotraj katere se je vzpostavil visok nivo zaupanja, s tem pa smo lahko zaobšli marsikatero oviro na poti do našega cilja,« je zaključil Giorgos Keranis.
