Vse se je začelo pred štirimi leti. Z uličnim gledališčem. To je namreč iskalo prostore, na katere bi se lahko pri svoji dejavnosti konkretno navezalo. Po navdihu vrste analiz in zapisov Jerneje Ferlež o mariborskih dvoriščih so se ustvarjalci odločili, da svojo dejavnost umestijo prav tja. V pozabljene prostore na meji med javnim in zasebnim, ki naj bi bili v slovenskem prostoru arhitekturna posebnost. Tako me o začetkih pobude Živa dvorišča poduči vodja iniciative Katja Beck Kos, potem ko jo vprašam, ali je za vse kriva Evropska prestolnica kulture 2012.
Z umeščanjem ulične gledališčne umetnosti na dvorišča se je med ustvarjalci pojavila tudi širša zavest o tem, kakšno vlogo igrajo ta v vsakdanjem življenju Mariborčana. O tem, da so pogosto skrajno zanemarjena ali pa služijo zgolj parkiranju avtomobilov. Pa tudi o tem, da se v njih skrivajo izjemni potenciali, saj lahko postanejo platforma za ozaveščanje in soustvarjanje mesta.
Zadali so si povezati različne akterje ter tako s svojimi aktivnostmi urejati in odpirati dvorišča, vanje umeščati najrazličnejše ustvarjalne vsebine, spodbujati druženje stanovalcev in jih aktivirati k zavzetejšemu sooblikovanju mestnega dogajanja.
Letos so se Živa dvorišča razlila po mestu, z navdušenjem razlaga Katja. Vrsto dvorišč v Mariboru so očistili, za silo prenovili in napolnili z novo vsebino – Maksimiljana Držečnika 7, Gosposka 11, Gosposka 28, Kneza Koclja 6, Lekarniška 3, Poštna 1, Koroška 6, Slovenska 13, Gregorčičeva 22 – oživili so trge in prenovili Tkalski prehod. Pri fizični prenovi že dalj časa sodelujejo s študenti arhitekture na Fakulteti za gradbeništvo v Mariboru, ki v sodelovanju s stanovalci pripravijo idejno zasnovo in izvedejo praktično rešitev, ob tem pa usvajajo koristna znanja in veščine.
Večina teh dvorišč je na žalost odprtih samo v času programa Živih dvorišč, saj so lastniki površin zasebniki, ki tam stanujejo. Dostop do njih je tako omejen. Podobno je s programom, ki je v mnogih primerih povezan zgolj z aktivnostmi pobudnikov. Ko jih tam ni, življenje dvorišča zamre. Namen posegov pa seveda ni samo začasna sprememba, temveč trajna raba dvorišč za namene druženja stanovalcev in soustvarjanja mesta.
Ustvarjalci Živih dvorišč zato v svoje delo že takoj na začetku vključijo stanovalce in uporabnike dvorišč. Preden se lotijo prenove najprej kontaktirajo prebivalce in jih obvestijo o svojih namenih ter prosijo za njihovo privolitev in seveda tudi sodelovanje. Stanovalci so ključni akterji pri oblikovanju in usmerjanju dogajanja na dvoriščih, saj je to vendar namenjeno predvsem njim. Participacija in sodelovanje torej. Navdušena sem. Skozi čistilne akcije, »upcycling« dvorišč in priprave na prireditve naj bi se razvila dvoriščna skupnost, povezava med stanovalci, ki bi medsebojne vezi vzdrževali tudi kasneje, ko se iniciatorji umaknejo. Včasih to deluje, ne pa vedno. Kdaj se zgodi tudi, da si stanovalci ne želijo programa na svojih dvoriščih. Popolnoma zadovoljni so, da so namenjena zgolj parkiranju, in cenijo mir. Katja mi ponosno pove, da pa so z njimi navezali stik mnogi meščani, ki si prenove zelo želijo.
Sredstva so, jasno, ves čas omejena, zato se prenove, zlasti pospravljanja in čiščenja dvorišč, lotevajo z veliko ur prostovoljskega dela in vključevanjem stanovalcev. Poslužujejo se reciklažnih prijemov, tako da uporabljajo materiale, ki jih najdejo na dvoriščih.
Po vztrajnih prizadevanjih so dobili v uporabo (in kasneje tudi izgubili) prostore na Orožnovi 7. Ti spadajo v kategorijo prostorov, ki spadajo k dvoriščem – pralnice, delavnice in druga podobna dopolnilna infrastruktura – in so skozi čas opravljali zelo različne naloge, kot zvem v zapisih Jerneje Ferlež. Čeprav naj bi bili nekateri celo vseljivi, danes ne ustrezajo več osnovnim stanovanjskim standardom in tako v njih ni stanovalcev ali uporabnikov. Za obstoj teh prostorov je to slabo, saj brez nekoga, ki bi zanje skrbel in jih vzdrževal, počasi propadajo. Degradacija je neizogibna. Pri Živih dvoriščih si sicer prizadevajo lastnike prepričati v razmerja začasne rabe, ki je po svetu že precej razširjena, zadnja leta pa se vse bolj uveljavlja tudi v Sloveniji – nekaj dobrih primerov najdete na prostorisodelovanja.si. Ob tem se s Katjo sprašujeva, ali ne bi bilo smiselno takih, že vrsto let praznih prostorov, preprosto zasesti, spremeniti v skvot, in jim dati uporabno vrednost, vdihniti življenje.
Junija so na Gosposki zagnali Rajzefiber biro, ki je med drugim tudi neke vrste infotočka Živih dvorišč. Tja vabijo vse, ki si želijo svoja dvorišča spremeniti v prijetna stičišča za sosedsko druženje – kot so nekoč že bila, pa so meščani v zadnjih desetletjih te navade opustili. Rajzefiber biro je sicer primarno namenjen inovativni nanoturistični ponudbi, ki je zastavljena kot vir doživetij, cilja pa tudi na angažma lokalnih prebivalcev, ki bi tujim gostom nudili prenočišča ali vodenja pa mestu. V Mariboru bo torej tudi v prihodnje še zelo pestro!
Več informacij o dejavnostih društva Hiša! društva za ljudi in prostore na njihovi spletni strani.
Pobuda Živa dvorišča s svojim programom cilja tudi na oživljanje mestnega jedra, ki s selitvijo prebivalstva in storitev na obrobje počasi zamira. S to temo se ukvarja tudi Urbactovo tematsko poročilo From Crisis to Choice: Re-Imagining the Future in Shrinking Cities, sedaj tudi v obliki e-knjige.
