Daj prostor! »Placemaking« na Madžarskem

Januarja 2014 je URBACT zagnal 6 pilotskih prenosnih omrežij, eno od njih je tudi Placemaking Fo(u)r Cities (P4C). Kako deluje prenos na strani, ki dobro prakso uvaja? Kako se prakse, povezane s placemakingom, prevajajo ne samo v madžarščino, temveč tudi na Madžarsko?

1. Kateri so glavni cilji projekta Placemaking Fo(u)r Cities in katere dobre prakse prenašate?

Projekt je del t. i. Urbactovega pilotnega prenosnega omrežja, v okviru katerega poteka prenos zelo uspešnih praks iz enega mesta v drugega. Metoda »placemaking« je tako teorija kot filozofija, ki se ujema s procesi celostnega urbanega razvoja in prevladuje v glavnem v anglosaški kulturi, kot tudi zbirka orodij, ki vsebuje dejanske aktivnosti in ukrepe. Uporabniki namreč ne potrebujejo samo lepega in skrbno načrtovanega – in zato pogosto sterilnega – javnega prostora, temveč prostore (ulice, trge, javne zgradbe itd.), ki jih aktivno uporabljajo in cenijo. Javni prostori so trajnostni le, če se skupnost na njih naveže, saj jih potem tudi odgovorneje uporablja.

Bistvo te metode je nikoli dokončan proces, v katerem mestna uprava in lokalna skupnost skupaj prevzemata odgovornost za svoje javne prostore. V madžarščino je »placemaking« mogoče prevesti kot »daj prostor!«, kar lepo opiše to, da sicer prevladujoči procesi od zgoraj navzdol – administrativno upravljanje in razvoj mesta – dajejo prostor prebivalcem, da sami prispevajo k načrtovanju, oblikovanju in upravljanju razvojnega procesa. »Placemaking« na veliko načinov vključuje in povezuje prostorsko načrtovanje, prostorski razvoj, upravljanje odprtega prostora in celo »javno umetnost«, povezan je tudi z ekologijo človeka, trajnostjo, družbenimi inovacijami kot tudi z reformami javnega sektorja.

Skupnostni vrtovi, vrtovi na strehah, gverilski vrtovi, ponovna uporaba materialov na javnih prostorih (npr. trendovske klopi, narejene iz rabljenih skejtov), kreativna raba gugalnic, skupnostno zgrajene skulpture, kreativna urbana oprema (npr. zidovi s sporočili, ponovno uporabljene gume kot cvetlični lonci, variacije klopi), kreativne označbe in risbe na pločnikih (npr. igre za otroke) in skupnostni akcije – vse to je del »placemakinga«.

Namen projekta Placemaking Fo(u)r Cities je spoznati in predstaviti, kako to metodo uporablja Dun Laoghaire Rathdown (eno od južnih predmestij Dublina) in to prakso nato uvesti v druga partnerska mesta.

Najbolj obširna spletna stran na to temo je Project for Public Spaces site, kjer najdete pregled teoretskega ozadja. Za posamezne aktivnosti lahko iščete po ključnih besedah na Pinterestu, ki gosti spletno stran projekta, lahko pa samo brskate med zanimivimi in ustvarjalnimi idejami. Naša ministran in naš Twitter sta prav tako vredna ogleda.

Placemaking

2. Kako poteka »placemaking« pri vodilnem partnerju Dun Laoghaire?

Projekt P4C lahko v mnogo pogledih razumemo kot nadaljevanje projekta SURE, ki ga je vodilo mesto Eger. Pri tem Urbactovem projektu so mapirali dobre prakse na področju urbane regeneracije – ena od teh praks, ki so jo uvedli v Belgiji, je bila »placemaking«. Irski partnerji, strokovnjaki iz Dun Laoghaire Rathdowna, so usvojeno znanje iz tega mednarodnega projekta dobro unovčili: prakso so vpeljali v svoje vsakdanje aktivnosti in organizirali mednarodno konferenco na to temo, saj so želeli, da se metoda razširi po Irski. Proces pa so okrepili še z razvojem lokalnega omrežja.

Na strani mesta so v projekt vključeni strokovnjaki, odgovorni za prostorski in gospodarski razvoj. »Placemaking« uporabljajo na veliko različnih načinov. Dun Laoghaire se v vodnikih omenja v zvezi s svojim – sedaj v glavnem rekreacijskim – pristaniščem in čudovitim pomolom. Eden od strateških ciljev mesta je, da zastre pogled na suburbano linijo železnice, ki teče vzporedno z obalo, in vzpostavi neposredno peš povezavo med obalo in mestnim tkivom. Pobudo za ta projekt »Metal Project« je dala lokalna oblast, vendar se je pri tem naslanjala na mnenja uporabnikov javnih prostorov, ki so jih med drugim pridobili s podrobnimi anonimnimi vprašalniki. Gre za značilen primer, kako lahko projekt, ki so ga sicer predlagale lokalne oblasti, z uporabo metode »placemaking« okrepimo in povečamo njegovo vzdržnost. Vodilni partner nam je aprila predstavil tudi več primerov pobud od spodaj.

Na Madžarskem so vse popularnejši skupnostni vrtovi. Mesto Dun Laoghaire tak projekt podpira s prispevki meščanov, ki jih je predlagala lokalna skupnost degradiranega dela mesta (Shanganagh). Drugi primer je skupnostni center, ki ga vodi lokalna skupnost. Oba sta primer razumevanja in podpore lokalnim pobudam, ki sčasoma postanejo samozadostne. V okviru projekta P4C nameravajo oživiti še en prazen prostor okrog drugega skupnostnega centra.

3. Kakšno vlogo v projektu igra madžarski partner, mesto Eger? Kako lahko uporabi metodo »placemaking«?

Tema je pri nas še posebej relevantna, saj se v okviru regeneracijskega projekta ravnokar odvija prenova zgodovinskega jedra. Prenovili bodo znan trg Dobó in njegovo širšo okolico, vse skupaj pet trgov in okoliške ulice. Projekt vsekakor zadeva življenje celotnega mesta, toda vprašanje je, kako oživiti javne prostore in kako zgraditi in okrepiti navezanost uporabnikov, prebivalcev, lokalnih delavcev in turistov na njih.

Prvi korak lokalne podporne skupine v mestu Eger je šesttedenska informativna kampanja, v okviru katere prebivalce – s posebnim poudarkom na mladih – sprašujejo, kako si zamišljajo rabo prenovljenih območij. Predloge bodo nato analizirali in najboljše vključili v lokalni akcijski načrt. Želijo si tudi, da bi se v proces aktivno vključilo nekaj ključnih posameznikov ali organizacij, na katere bi lahko dolgoročno prenesli upravljanje javnih prostorov. Potek kampanje in rezultate bodo partnerjem projekta predstavili novembra 2014.

4. Kaj se lahko iz tega naučijo druga evropska mesta?

Poleg komunikacijskih in diseminacijskih aktivnosti (spletna stran, končna publikacija v nacionalnih jezikih, družbena omrežja, infografike itd.) je glavni cilj zaključne konference v Dublinu marca 2015 na enem mestu zbrati različne akterje: eno od mednarodno znanih velikih imen na področju »placemakinga«, kot sta Brent Toderian, nekdanji mestni arhitekt iz Vancouvra, ali Cathy Parker, vodja inštituta za upravljanje s prostorom (Institute of Place Management), in evropskega poslanca ali katerega drugega odločevalca s tega področja. Prizadevajo si namreč, da bi metodologijo »placemaking« vključili v evropske politike, kot je CLLD (lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost).

Drugi pomemben izid projekta so nacionalni akcijski načrti o spodbujanju vključevanja »placemakinga« v razvojne politike na nacionalni ravni, ki so jih s pogajanji z relevantnimi odločevalci in nacionalnimi organi uspeli izboriti delegati partnerskih mest.

Intervjuvanca: Attila Rátkai, vodja projektov, arhitekt, Eger in Ferenc Szigeti-Böröcz, Urbactov strokovnjak, HitesyBartuczHollai Euroconsulting Ltd.

Mariann Major Vén, Urbactova nacionalna točka obveščanja za Madžarsko

Povezava na originalni članek

Write a response

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zapri
IPoP © Copyright 2018. Vxe pravice pridržane Zasebnost Pravni zaznamki
Zapri