»Vsako mesto je kot drug svet,« pravi Fernando Barreiro, vodilni strokovnjak omrežja USER, »toda veliko stvari se lahko naučijo eno od drugega«. Prav zavest o tem je pripravila špansko mesto Málaga k temu, da se jo pridružilo omrežju mest iz vse Evrope, z namenom izmenjave znanja in izkušenj o tem, kako prebivalce vključiti v skrb za svoje okolje in jih skupaj z drugimi deležniki pripraviti k ustvarjanju boljših javnih prostorov.
Staro mesto pod soncem
Zgodovina Malage, sedaj šestega največjega mesta v Španiji, v katerem živi več kot pol milijona prebivalcev, je kar dolga: razteza se čez 2800 let in je tako eno najstarejših mest na svetu. Ena za drugo so fenečanska, rimljanska, arabska in krščanska civilizacija živele in uspevale tukaj ter gostitelju zapustile arhitekturne spomenike in bogato kulturno dediščino.
K šarmu mesta prispeva tudi lega ob Mediteranu, z milim podnebjem južne Španije, na tako imenovani Costi del Sol – »sončni obali«. Že samo ime namiguje na najpomembnejšo lokalno industrijo: 84 % gospodarstva temelji na turizmu, medtem ko je drugi najpomembnejši sektor gradbeništvo.
Tekom zadnjih desetletij in po nenadzorovani rasti v sedemdesetih in osemdesetih je Málaga pridobila veliko pomembne infrastrukture: mednarodno letališče, hitri vlak do Madrida in Barcelone, pristanišče, Andaluzijski tehnološki park, univerzo in tako naprej.
S strateško lokacijo med Evropo in Severno Afriko ter milim podnebjem s povprečnimi letnimi temperaturami okrog 18 ºC je Málaga v zadnjih dvajsetih letih privabila veliko investicijskih tokov, posla in ljudi.
Toda, tudi ta čudovita idila ima nekaj črnih pik: imigracija in socialna izključenost, deprivirana območja, kamor si upajo samo lokalni prebivalci, preveč motorizirani javni prostori in kot mnogo mest v Španiji je tudi Málago močno prizadela kriza in spremljajoč padec gradbenega sektorja. Leta 2011 so v Malagi zabeležili najvišji delež nezaposlenosti v državi – celo dodo 30 %.
Opolnomočenje skupnosti preko – in za – urbano regeneracijo
Takšni črni piki sta sosednji soseski ‘La Trinidad’ in ‘El Perchel’, ki ju od centralnega okrožja ločuje samo reka Guadalmedina. Južni del soseske La Trinidad in severni del soseske El Perchel sta kraja, kjer sta zadnja desetletja urbana degradacija in konflikt sobivala z bogato tradicijo in aktivnimi družbenimi gibanji. Polovica od 5489 prebivalcev nima osnovne izobrazbe, lokalna ekonomija temelji na ulični trgovini in gradbeništvu, nezaposlenost pa je zrasla na 40 %.
Že leta 1994 so pripravili obnovitveni načrt, s katerim naj bi izboljšali stanje v teh soseskah. Od takrat so nekaj starih zgradb nadomestili z novimi, vendar so ohranili isto urbano strukturo. V nove zgradbe so vključili tipične oblike, kot so »corralones« – neke vrste skupna dvorišča mešanega javno-zasebnega značaja – in jih kombinirali z zelo uspešno shemo za vključevanje uporabnikov. Sosedske skupnosti so začele skrbeti za svoje stavbe, vzdrževali so čistočo, jih prenavljale ter celo sodelovale pri proslavah in tekmovanjih, na katerimi so svoje uspehe pokazali drugim prebivalcem in občudujočim obiskovalcem. Zanimivo je, da nekatere nagrade niso bile denarne, temveč materiali in sredstva, kot je barva, namenjeni nadaljnjemu izboljšanju domov.
Leta 2004 so pripravili načrt, s katerim bi te uspehe še nadgradili. Ustanovili so People’s Museum District, s katerim bi prebujene lokalne tradicije unovčili kot turistični adut ter istočasno spodbujali družbeno prenovo. Kako je mogoče prenavljati javni prostor, kjer vladata družbena izključenost in konflikt? Kako je mogoče enak občutek identifikacije in pripadnosti, kot ga prebivalci čutijo do svojih dvorišč, prenesti še na ulice? Da bi to dosegli, so v zadnjih desetletjih dejavnosti razširili onkraj zasebnih zgradb na ulice in trge, ki jih obdajajo.
Mesto je iskalo sveže ideje tudi na drugih področjih. V soseskah Tridniad – Perchel je, na primer, veliko praznih zemljišč, razpršenih po območju, ki deluejo kot odprte rane v urbanem tkivu. Večino se jih uporablja za parkirišča, kar znižuje kakovost okoliških prostorov. »Že nekaj časa živimo s tem konfliktom, toda to ne gre več tako, če želimo izboljšati življenjske pogoje na tem območju, je treba to razrešiti,« priznava Begoña Oliva, lokalna koordinatorka projekta USER.
Begoña Oliva je že med sodelovanjem v španskem projektu URBAN III in pri pripravi strateškega mestnega načrta v povezavi z zgodovinskim mestnim jedrom in prenovo reke Guadalmedina spoznala, da »je pomembno prebivalcem pustiti, naj sami poskrbijo za svoje neposredno urbano okolje in začnejo samo sprejemati odločitve.«
Po desetletjih intenzivnih urbanističnih in družbenih pobud na tem območju so bili vodje lokalnega regeneracijskega projekta pripravljeni izmenjati izkušnje in znanje z drugimi. Ko so jih kontaktirali iz Grenobla, se je zdela pridružitev omrežju logičen korak.
USER – Spremembe in konflikti pri rabi javnih prostorov
Osrednja misel projekta USER je, da se načrtovanje urbanih javnih prostorov in glavni cilji urbanega planiranja soočajo z izzivi hitrih sprememb rabe mest.
Cilji projekta so:
– prijaznejši in bolj interaktivni družbeno-javni prostori, ki se jih zagotovi z reševanjem disfunkcionalnih in konfliktnih rab,
– varnejši javni prostori v prijaznem mestu,
– čistejši, dobro vzdrževani in posodobljeni javni prostori za učinkovitejše mesto.
Vodilni partner: Grenoble Alpes Metropole (Francija)
Partnerji: Kopenhagen (Danska), Krakov (Poljska), Dresden (Nemčija), Lublin (Poljska), Lizbona (Portugalska), Málaga (Španija), Pescara (Italija) in Riga (Latvija).
Trajanje: Maj 2012 – sredina 2015 (v trajanju)
Povezava na projekt: urbact.eu/user
Učenje med globalnim in lokalnim
Mesto se je torej pridružilo Urbactu in se s tem podalo v enega največjih izzivov, s katerimi se morajo soočiti Urbactova mesta: povezovanje mednarodnih izmenjav z lokalnimi projekti in skupno delo na njih. »Na začetku projekta je bilo malo zmede, kako povezati lokalne aktivnosti z mednarodno dinamiko Urbacta. Pričakovali so, da bodo s projektom povezali celotni načrt za Trinidad – Perchel, vendar so na koncu ugotovili, da bi USER najbolje pokrival specifični vidik: obnova javnega prostora. Po tem kritičnem momentu je bilo vse veliko lažje,« povzema Fernando Barreiro.
Veliko smo se naučili in so izmenjali. Begoña Oliva razlaga nekaj svojih ugotovitev: »Med najbolj cenjenimi mednarodnimi aktivnostmi so ogledi na terenu, še posebej, če jih vodijo lokalni prebivalci. Sprehajaš se po neznanem mestu in najprej opaziš samo razlike, čez nekaj časa pa začneš opažati podobnosti, sorodnosti in stvari, ki bi jih lahko prenesel v svoje okolje. Spomnim se, kako sem se sprehajala po Kopenhagnu in pomislila: ti ljudje resnično vedo, kako si narediti domače v javnem prostoru.«
Cristóbal Gil, vodja socialnega centra v okrožju Trinidad – Perchel in koordinator lokalne podporne skupine za projekt USER v Málagi opisuje pozitivne vtise: »Obiskovanje drugih mest nam pomaga razumeti, da naša realnost ni ne slaba, niti je ni nemogoče obvladovati.«
Podobna metoda, ki so se je naučili od Grenobla – »diagnostični sprehod«, se je izkazala za najbolj uporabno orodje, pridobljeno iz mednarodnega omrežja: skupina izbranih deležnikov – vključujoč prebivalce, strokovnjake, policijo, profesorje in med drugimi celo šolske otroke – se sprehaja po opazovanem območju, odkriva specifične vidike in vprašanja, povezane z javnim prostorom.
Izkazalo se je, da je mogoče s to metodologijo kdaj obiti zapletene odnose med regionalnimi in lokalnimi odločevalci. »Sprehajali smo se po trgu San Pablo in se pogovarjali o preobilici avtomobilov, parkiranih na javnem prostoru, ko nam je nek arhitekt povedal, da je neposredno pod nami napol zgrajena podzemna parkirna hiša andaluzijske regionalne vlade,« pravi Begoña Oliva in nadaljuje: »Brez tega sprehoda ne bi sploh vedeli, da je tam! Seveda smo se takoj začeli pogovarjati z andaluzijsko vlado.«
Tematske delavnice, ki so jih posamezna mesta organizirala v povezavi z izhodiščnimi študijami, so se prav tako izkazale za izjemno dragocen vir povratnih informacij in svežih idej, ki partnerjem omogočajo razmišljanje onkraj svojih lokalnih miselnih shem. Doslej so uspeli vzpostaviti skupne indikatorje in ocenjevalne metode, razširili definicijo »javnega« prostora, razpravljali so o skupnih pomislekih in izmenjevali zaposlene.
Seveda je še nekaj težav. Jezik kot kulturna ovira je včasih ena od njih. Druga je usklajevanje različnih agend in časovnih okvirov med lokalnih projektom in Urbactovim omrežjem. Toda s temi problemi se je vredno ukvarjati!
Prenova participativnih struktur in metod
Omenili smo že, da je participacija javnosti na tem območju uveljavljena praksa, a lokalna podporna skupina kot participativni model je bila zanje vseeno nekaj novega. »Delali so z več odprtimi skupščinami, toda zamisel usmerjene, učinkovite in k ukrepom naravnane skupine deležnikov je bila nova,« pravi Barreiro.
A to ni nikogar odvrnilo od sodelovanja, pravi Begoña Oliva: »Čeprav je bila struktura tuja, so bili odzivi na lokalno podporno skupino odlični. Deležni smo močne podpore lokalne skupnosti, plenarnih razprav se aktivno udeležuje po več kot 100 ljudi različnih starosti. Ljudje so jih resnično posvojili kot instrument za delovanje v smeri naših skupnih ciljev! Vsake toliko se pojavijo posamični interesi, vendar v glavnem razumejo možnosti in omejitve skupine, kar nam pomaga, da ostanemo osredotočeni.« Kot navdušeno razlaga Begoña, je niso pozitivno sprejeli samo prebivalci: »Imamo močno zastopanost občine! Sestankov se redno udeležujejo uradniki in strokovnjaki z različnih področij, vključno z županom.«
Skupina sedaj vključuje odlično mešanico strokovnjakov, predstavnikov lokalnih združenj in nekaj znanih – in nenavadnih – likov iz tega območja. In, kot vztraja Begoña, »predstavnika skoraj vsakega občinskega oddelka«, kar projektu omogoča, da zavzame resnično celostni pristop.
Ciro de la Torre, arhitekt in profesor na Univerzi v Málagi nam pove več o tem: »To je zelo dragocena izkušnja, ki nas je povezala.« Zdi se mu, da je kot član lokalne podporne skupine lahko drugim najprej pojasnil stvari, ki jih niso razumeli, nato pa je v zameno sam izvedel stvari, o katerih prej ni vedel ničesar. »Prav v tej soseski sem načrtoval in zgradil več blokov socialnih stanovanj ter nekaj drugih pomembnih zgradb,« pravi, »poskušal sem narediti kar najboljše prostore za ljudi, vendar brez ljudi! Cristóbal in drugi z lokalnega socialnega centra po drugi strani gradijo predvsem z ljudmi – namesto z zidaki. Tako sem spoznal, zakaj so nekatere dobre stavbe in infrastruktura komaj kaj cenjeni, medtem ko so nekatere manj kakovostne zgradbe izjemno družbeno uspešne in skupnost za njih lepo skrbi.«
Cristóbal Gil je skupaj z Marío Dolores Alcarazo, socialno delavko v zgodovinski četrti, in drugimi člani lokalne podporne skupine povzema, katere prednosti lokalne podporne skupine so doslej opazili: »Izkazala se je kot zelo zanimiv izobraževalni prostor o participativnih procesih za preobrazbo urbanih prostorov in njihove družbene dinamike. Prav tako omogoča, da na enem mestu združimo mnenja socialnih delavcev, urbanih načrtovalcev in mnogih drugih profilov z različnih občinskih oddelkov, ki istočasno spoznavajo območje.«
Prihodnost je treba napisati … z družbenim črnilom
Projekt je še v fazi implementacije, samo na pol razvit, vendar je občina nekatere ukrepe z relativno nizkimi vložki (okrog 150.000 €) že sprejela. To je bil prvi rezultat participativnega procesa, ki prebivalcem omogoča otipljive rezultate in izboljšanje brez dolgega čakanja. »Zelo so zadovoljni s tem, kar je bilo storjeno, veseli so, na primer, ulične razsvetljave,« pravi Begoña Oliva.
María Dolores Alcarazo razlaga, da bo »v naslednjih mesecih izziv zgraditi konsenzualni in izvedljiv predlog za regeneracijo javnih prostorov ter pripraviti lokalni akcijski načrt – katerega osnutek je že pripravljen – s celostnim pogledom na Trinidad – Perchel.«
Udeleženci predvidevajo, da bo lokalna podporna skupina kot struktura delovala tudi v naslednjih fazah projekta. Vključili pa bi jo naj tudi v nekaj pilotnih projektov, ki bodo del prihajajočih celostnih operativnih programov. Kot pravi Cristóbal Gil: »Seveda, tako mora biti! Lokalna podporna skupina mora obdržati svojo aktivno vlogo v času implementacije in v nadaljnjih fazah projekta, dokler ne dosežemo končnega cilja. In celo takrat, ko bomo imeli uspešen javni prostor, to ne bo nespremenljivo stanje: pojavljali se novi problemi, potrebe in rabe, in nenehna vpletenost deležnikov bo ključna za ohranjanje živih in funkcionalnih prostorov.«
Medtem, na drugem koncu mesta …
Sedaj bi kdo pomislil, da je povezovanje v okviru enega Urbactovega projekta za mesto zadosten izziv. Ne za Málago!
Vse so stavili na Urbact, ko so se pridružili ne samo enemu, ampak dvema omrežjema naenkrat. Skratka: dva neodvisna lokalna projekta, ki delujeta s podobnim pristopom na različnih delih istega mesta … in povezuje ju skoraj samo mednarodni evropski program!
RE-Block – oživljanje stanovanjskih blokov za kohezivne in zelene soseske
Glavni cilj projekta RE-Block je spodbujanje učinkovite regeneracije teh sosesk, tako da postanejo atraktivnejše in se izboljša kakovost okolja, istočasno pa se po meri posamezne soseske oblikuje celostni pristop za preprečevanje revščine.
Vodilni partner: Budimpešta XVIII okrožje (Madžarska)
Partnerji: Rim (Italija), Salford (Velika Britanija), Södertalje (Švedska), Magdeburg (Nemčija), Vilna (Litva), Komotini (Grčija), Iasi (Romunija), Gelsenkirchen (Nemčija) in Málaga (Španija).
Povezava: urbact.eu/re-block
Soseska La Palma v okrožju Palma Palmilla sestoji iz več stolpnic, katerih slab sloves se je v zadnjih desetletjih razširil po vsem mestu. Kot v primeru Trinidad – Perchel je bil tudi tukaj leta 2005 pripravljen načrt, ki naj bi prebivalcem prinesel upanje in nekaj perspektive, in podobno kot tam gre tudi tukaj za »poroko« med obstoječimi – in nadvse navdihujočimi – participativnimi izkušnjami in lokalno podporno skupino, ki jo je predlagalo omrežje RE-Block. Toda to je že druga zgodba.
Povezava do originalnega članka
Več :
User network – Urbactova spletna stran
RE-Block network – Urbactova spletna stran
