Urbactov projekt My Generation At Work si prizadeva pomagati mladim pri vstopu na trgu delovne sile, zlasti s spodbujanjem podjetniškega duha in veščin. Pri oblikovanju aktivnosti si Maribor in druga partnerska mesta pomagajo z izkušnjami iz projekta My Generation iz prejšnjega programskega obdobja. Iz njih so izpeljali pogoje, ki jih je potrebno zagotoviti za lažje prestopanje mladih iz izobraževanja na trg delovne sile.
1. Potrebujemo soustvarjalni pristop
Z upadom ekonomske in politične kredibilnosti države se država blaginje krči, istočasno pa obstajajo prizadevanja za večjo učinkovitost in odzivnost na potrebe državljanov kot tudi naslanjanje na aktivnost njih samih.
Na področju socialnih inovacij poteka vroča razprava o novih načinih vključevanja in participacije državljanov ter soustvarjanja aktivnosti. Medtem ko je bilo sodelovanje in t. i. soustvarjanje doslej omejeno na tri skupine akterjev – znanost, javni sektor in poslovni sektor, stopa sedaj v ospredje tudi četrti deležnik – resnično in močnejše vključevanje strank in državljanov, na vseh področjih od oblikovanja idej, načrtovanja in testiranja, do razvoja in izvedbe. Nastajajo t.i. živi laboratoriji, inkubatorji novih povezav za soustvarjanje.
Vse dobre prakse poudarjajo pomen prepoznavanja resničnih družbenih in posameznikovih potreb ter usmerjanje aktivnosti glede na te realne potrebe. Državljani in stranke tako niso več pasivni cilji storitev in produktov, temveč postajajo njihovi soustvarjalci.
2. Potrebujemo nov storitveni uporabniški vmesnik
Glede na primere dobrih praks je kakovost socialnih storitev izjemno pomembna. Pri starem storitvenem modelu smo imeli opravka z vsevednim svetovalcem, ki je uporabniku pomagal na podlagi vnaprej pripravljanih scenarijev. Pri novem pristopu pa se pomoč soustvarja skupaj s stranko oz. iskalcem pomoči. Uporabniški vmesnik – način komuniciranja z državljani – je torej potreben prenove. Pri tem gre poudariti tudi, da so veščine in kreativnost mladih pri preoblikovanju storitvenih uporabniških vmesnikov nepogrešljivi.
3. Potrebujemo timsko delo in prenos znanj
Bolj kot se razvijajo strokovna znanja, bolj se poudarja sodelovanje med različnimi strokami, saj je potreba po širši sliki toliko večja. Timsko delo je tako izjemnega pomena, enako velja za prenašanje znanj.
4. Potrebujemo posrednike in prostore za preseganje meja
Z drobljenjem storitev in organizacij, na katere se lahko državljani obrnejo, postaja dostopanje do njih vedno bolj zapleteno. Same storitve pa ne odgovarjajo na potrebe ljudi, saj jih pogosto ni mogoče razmejiti med področja, kot so izobraževanje, socialno delo, stanovanje, zdravje, kultura, zaposlitveni servisi in ustvarjanje podjetij.
Za preseganje meja med storitvami potrebujemo posrednike, neke vrste tretji povezovalni člen, ki povezujejo in vzpostavljajo sodelovanje. Za preseganja meja pa so ključni tudi prostori, ki omogočajo srečevanje deležnikov, dialog in sodelovanje, kot so sejmi, delavnice, konference itd.
5. Potrebujemo drugačno vodenje in upravljanje
Preživele načine vodenja iz časa industrijske družbe mora nadomestiti vodenje, ki deluje spodbudno in daje moč ljudem. Učenja in dobrih praks ni mogoče upravljati, lahko pa se jih spodbuja.
6. Potrebujemo hibridna okolja za učenje
Procese učenja je potrebno prilagoditi razvijajočemu se komunikacijskemu okolju ter oblikovati hibridna okolja, ki omogočajo hitro in odprto učenje. Za vzpostavitev novih učnih okolij je mogoče v okviru vsakdanjih medijskih aktivnosti mladih uporabiti tri skupine načinov komuniciranja:
1) javna spletna omrežja – omrežne javnosti,
2) omrežja, ki temeljijo na prijateljskih odnosih – Facebook, My Space, Google Plus itd.,
3) interesna omrežja – uporaba najrazličnejšh socialnih omrežij za druženje s posamezniki, ki so zainteresirani za iste teme.
7. Potrebujemo prodoren koncept učenja
Na podlagi pionirskega dela japonca Ijukura Nonake so pri My Generation At Work razvili sistem, po katerem vzpostavljajo prostore, ki spodbujajo učenje, t. i. »learning space« ali v japonščini »ba«. Ti prostori so lahko fizični, mentalni ali čustveni prostori, tudi virtualni ali hibridni prostori, nekakšna platforma za učenje. Koncept učenja, o katerem govorimo, naj bi tako zajemal štiri različne stopnje in zahteval štiri različne vrste prostorov. Zagotavljali naj bi (1) okolje za socializacijo, za medsebojno spoznavanje, (2) okolje za izražanje mnenj, (3) okolje za primerjavo mnenj in iskanje rešitev v obstoječem znanju ter (4) okolje, v katerem se ideje preizkušajo. Rešitev je torej soustvarjanje prostorov, kjer lahko mladi uspevajo kot partnerji pa tudi preizkušanje idej in učenje pri delu, t. i. »learning by doing«.
8. Dobre prakse in socialne inovacije moramo razumeti kot lokalno umeščene prakse
V zadnji točki partnerji poudarjajo, da se je treba zavedati lokalne dimenzije posamezne prakse. Zato rešitev ni v posameznih praksah, temveč v pravi kombinaciji teh, glede na to, kako se jih umesti v lokalne skupnosti. Zato je potrebno o posameznih praksah vedno razmišljati kot 360º-pojavih, tako da so upoštevani vsi deležniki. Pri tem lahko Urbactove lokalne podporne skupine razumemo kot odlično orodje zato, da se praksa v mikrokozmusu, ki ga predstavljajo različni deležniki v skupini, prilagodi različnim aspektom.
Povzeto po izhodiščni študiji – Urbactova spletna stran (.pdf)
Več o tem projektu:
V Rigi spodbujajo socialno podjetništvo – Spletna stran IPoP
URBACT bo podpiral Evropsko prestolnico mladih Maribor 2013 – Spletna stran IPoP
Kako izboljšati pogoje zaposlovanja mladih v Mariboru? – Spletna stran IPoP
