Urbactove nacionalne točke obveščanja so več kot le seznam kontaktnih točk, saj predstavljajo pomemben steber Urbactove komunikacijske strategije. IPoP je ena od dvajsetih nacionalnih točk obveščanja za Urbact. V spodnjem intervjuju je Ségolène Pruvot, koodinatorka nacionalnih točk obveščanja, povedala več o tem, kaj točke obveščanja počnejo in kako podpirajo Urbactova mesta in omrežja.
Ségolène, lahko prosim poveš nekaj o ozadju Urbactovih nacionalnih točk obveščanja? Kako so nastale in kaj je nihovo poslanstvo?
Nacionalne točke obveščanja so nastale z mislijo na mnoge strokovnjake in načrtovalce prostora iz različnih držav, ki bi lahko imeli koristi od tega, kar se počne v okviru Urbacta, od izmenjav in rezultatov projektov, toda ne razumejo dovolj dobro angleško, da bi do materiala dostopali neposredno prek Urbactove spletne strani, ki je v angleščini. Želeli smo najti nacionalna spletna omrežja, ki se ukvarjajo z urbanim planiranjem in že imajo specializiano bralstvo pa tudi dovolj prepoznavnosti, da lahko obveščajo in komunicirajo o Urbactu.
Nacionalne točke obveščanja so bile izbrane preko razpisa. Zunanja ocenjevalna komisija je izbrala tiste, ki so se zdeli primerni za doseganje javnosti izven Urbactove skupnosti. V državah, kjer takšne spletne strani niso obstajale ali niso kandidirale, so se ministrstva odločila, da jih naredijo sama, na svojih spletnih straneh. Trenutno je aktivnih 20 nacionalnih točk obveščanja.
Večina dejavnosti nacionalnih točk obveščanja je osredotočenih na komuniciranje o Urbactu in njegovih rezultatih. Vsak mesec objavijo bilten z novicami, ki temelji na Urbactovem biltenu, tako da ga prevedejo, objavijo na svoji spletni strani in pošljejo svojim naročnikom. Upravljajo tudi spletno stran, ki je na njihovem spletišču namenjena Urbactu, kjer predstavljajo mesta iz svoje države, ki so vključena v Urbact, in projekte, v katere so ta vključena. Nacionalne točke obveščanja pripravljajo tudi vsebine o teh mestih pišejo članke, delajo intervjuje in podobno. Neketere točke obveščanja so razvile tudi svoje tipe dejavnosti: sodelujejo pri zunanjih dogodkih v svojih državah, kjer predstavljajo Urbact, delijo Urbactove publikacije, pripravljajo predstavitve in spodbujajo Urbactove skupnosti v svojih državah.
Kaj so po vašem mnenju močne strani nacionalnih točk obveščanja? Katerih nalog se najbolje lotevajo? Česa se iz te izkušnje lahko naučijo?
To je težko vprašanje, saj so si že glede na strukturo zelo različne (nekatere so zasebne, druge so javno-zasebna telesa, tesno povezana z ministrstvi, in nekatera so ministrstva sama), tako da so tudi dogovori z njimi različni. Če bi morala izbrati eno skupno močno točko, bi bila to zmožnost razvijanja specifične javnosti, povezane z Urbactom v svoji državi, in kontinuirana komuniciranje s to javnostjo.
Tudi dobre prakse so zelo različne. Ena od dobrih praks, na primer je razvila nemška točka obveščanja, kjer so napisali članek o Urbactu III in ga poslali več časopisom. V dveh časopisih so članek tudi objavili, enega v tiskani in enega v digitalni obliki. To dokazuje, da lahko točka obveščanja doseže veliko širšo javnost, kot je nihova specializirana, in da je tam velik potencial. Drug zanimiv primer je praksa slovenske točke obveščanja, ki je razvila močan odnos z mestom Ljutomer, ki je bil partner v Urbactovem projektu Active Travel network. Pripravili so video-intervju s projektnimi partnerji, ki je bil zelo uspešen, saj je bil zastavljen kot zgodba o mestu in ljudeh; kako so povezani z Urbactom, česa so se naučili in o tipu projekta, ki so ga razvili. Nekatere nacionalne točke so zelo razvile svoja socialna omrežja, vendar ne vse v enaki meri. Italijanska točka obveščanja, na primer, veliko sporoča preko svojih spletnih omrežij (twitter, facebook) in na tak način promovira Urbactove rezultate in dogodke, kar se je zelo obneslo.
Kakšne so po drugi strani omejitve pri delu nacionalnih točk obveščanja, ki ste jih doslej opazili? Kakšna so tveganja takšnega poslanstva?
Ena od omejitev je, da je vsaka točka obveščanja drugačna, vse od strukture, ki gosti točko, do dela, ki ga opravljajo in javnosti, ki jo nagovarjajo. To zelo otežuje primerjave med njimi in njihovim delom, kot tudi pregled nad dosegom njihovih aktivnosti.
Drugi problem je, da na začetku povezovanje točk obveščanja z Urbactovimi omrežji ni bilo predvideno, ampak da bi te zgolj razširjale informacije, ki jih prejemajo od sekretariata. Informacije naj bi zgolj prevedle in jih razširile po svojih kanalih. Toda, tako niso bile dovolj blizu Urbactovi skupnosti, sestavljeni iz članov lokalnih podpornih skupin, ki so ključni vir informacij in novic na nacionalni ravni. Ta nova dimenzija se je razvila v zadnjih letih in je še vedno v nastajanju. Španska točka obveščanja, na primer, je ustvarila posebno kolumno v biltenu, v kateri objavlja relevantne informacije, kot so dogodki, objava rezultatov in podobno, ki prihajajo neposredno iz španskih Urbactovih mest. Na žalost je bila ta vrsta aktivnosti razvita za projekte v teku in ne toliko za tiste, ki so se že zaključili.
Težava je lahko tudi odnos, ki ga imajo točke z ministstvom, pristojnim za Urbact, še zlasti, kadar točka obveščanja strukturno ni povezana z ministrstvom ali bazirana direktno na njem. Slednje pogosto niso popolnoma na tekočem z dogajanjem v zvezi z Urbactom, ki je povezano z nacionalnimi telesi upravljanja. Seveda pa so tudi tukaj razlike med državami.
Kaj pa priložnosti? Katere aktivnosti bi lahko točke obveščanja razvile v prihodnosti? Ali obstaja meni možnih vlog in aktivnosti zanje?
Kar smo spoznali iz dosedanjih aktivnosti je, da osredotočanje samo na spletne kanale ni dovolj. Zato resno razmišljamo, da bi med dejavnosti točk obveščanja uvrstili tudi udeležbo na zunanjih dogodkih, kjer bi lahko postregli z informacijami o Urbactu, razdeljevali publikacije in tako naprej.
Druga možnost, ki jo imamo na mizi, vendar se o njej še odločamo, je, da bi obveščali o razpisih, ki jih Urbact objavlja periodično. Da bi nudili podporo v zvezi z razpisi ter omrežjem pomagali poiskati partnerje v posameznih državah in obratno. Točke obveščanja bi lahko imele pomembno vlogo tudi pri povezovanju Urbactove skupnosti z mesti v svoji državi in bile igralec v urbani skupnosti. Tako bi lahko razvile nove načine za kroženje informacij.
Mislimo tudi, da bi morale točke obveščanja komunicirati in informirati o Urbactu tudi z ustvarjanjem novih vsebin. Komuniciranje je lahko soustvarjanje, ni nujno, da je samo prevajanje. V sodelovanju z mesti, eksperti in mestnimi menedžerji bi lahko točke razvijale individualne vsebine za svoje države, kar sedaj še ni praksa.
In še zadnje vprašanje, Segolene. Skoraj 5 let si že na čelu koordinacije Urbactovih nacionalnih točk obveščanja. Kakšna je ta izkušnja zate?
Verjetno je najboljši del to, da sem v vseh teh letih spoznala ljudi iz vse Evrope, ki so zelo zainteresirani za urbano planiranje in komuniciranje. Pripravljeni so vložiti veliko truda, da bi dosegli nove javnosti in predstavili Urbact na nov in zanimiv način. To so ljudje, ki so vložili veliko časa, energije in miselnega napora v iskanje inovativnih načinov komuniciranja o Urbactu.
Velik izziv koordiniranja je povezan z dejstvom, da poteka skoraj vsa moja komunikacija z njimi na daljavo. Komunicamo s pomočjo telefonskih konferenc, skypa, elektronske pošte, vendar človeški kontakt umanjka. Če to pomnožimo z 20 točkami obveščanja, hitro pride do preobremenitev. Toda nedavno smo začeli uporabljati platformno za digitalno komuniciranje, tako da se tudi v tem smislu stvari pomikajo naprej.
In še nečesa sem se naučila o komuniciranju na splošno: če želiš, da res deluje, mora biti soustvarjeno in večsmerno!
Več:
Seznam Urbactovih nacionalnih točk obveščanja – Urbactova spletna stran
