Za javne prostore je značilno, da so javni (ne zasebni), da lahko do njih prosto dostopamo in da jih za različne namene uporablja veliko število ljudi. Toda, ali se ta ideja, da je javni prostor dostopen vsakomur, udejanja tudi v realnosti? Ali ni možno, da ga prevzamejo določene skupine? Javni prostor danes razumemo kot bojno polje, na katerem se odvija tekma za moč.
Dostopen, vendar nadzorovan
Javni trgi so še vedno pomembni, saj so fizično lahko dostopni, so na križiščih cest in ob vozliščih prometa, ljudi, dobrin, luči in zvokov mesta. So pa nadzorovani in imajo nevidne, a neprehodne meje. Kljub vsemu torej niso dostopni vsem, saj jih nadzorujejo kamere, policija in zasebne varnostne službe, ki odločajo o tem, kdo si »zasluži« dostop do teh prostorov.
Opazujemo, namesto da bi živeli?
Dolgo je veljalo, da je privatizacija glavna grožnja javnemu prostoru. Vendar javnega prostora ne ogroža samo privatizacija, temveč tudi individualizem. Nevarnost ni samo to, da si nekdo prilasti javni prostor iz zasebnih, npr. poslovnih, interesov, temveč je med posamezniki v porastu tudi pomanjkanje zanimanja za javne zadeve. Kot je rekel Alexis Tocqueville: »Posameznik je največji sovražnik državljana.« Trendi modernega življenja, kot sta prevlada ekonomskih odnosov in popolna komercializacija družbenega življenja, imajo posledice tudi za estetiko in vizualizacijo trgov in mest. Slednje se odraža tudi v razvoju različnih vrst in oblik oglaševanja, o čemer smo že poročali v člankih o gigantskih plakatih v prestolnicah vzhodne Evrope in v Parizu. Trgi so kot osrednji javni prostor doživeli znatno preobrazbo in postali prostori pasivnega opazovanja, kjer se samo gleda, namesto da bi se živelo.
Prostori krajev in prostori tokov
Vsekakor pa obstaja odpor do popolnega poblagovljenja. Tako nekateri prostori ostajajo prizorišča kulture in identitete, druge pa zavzamejo mladinske in druge subkulture. Trgi še vedno dovoljujejo prostočasno sprehajanje, ki ni povezano s potrošnjo.
Javne prostore povezujemo z družabnostjo (sociabilnostjo), z možnostjo, da bomo srečali in navezali stik s tujci. Kar pomeni, da na javne prostore prihajamo, da bi se srečali, bodisi po naključju ali po dogovoru, ali pa jih uporabljamo kot oder za izvajanje določenih socialnih interakcij. Takšne prostore, prostore krajev, danes pogosto nadomeščajo »prostori tokov« (Castells 1989). Postajajo prostori, polni ljudi, ki prihajajo od drugod in so namenjeni drugam. Srečanja v sodobnih mestih so po značaju začasna, nadomeščajo pa jih dogodki. Trgi povečini postajajo prizorišča začasnosti, saj ljudje sem ne prihajajo, da bi se družili, ampak, ker čakajo prijatelje, s katerimi bodo odšli v nakupovalni center ali na kavo. Zakaj bi morali javne prostore misliti kot stalne, v kontekstu trajnosti in stabilnosti? Ali bi lahko postali začasni in fleksibilni ter ostali javni? Lahko te nove koncepte prostorov in krajev povežemo z dosedanjim dojemanjem javnega prostora?
Bi morali spremeniti način razmišljanja o javnem prostoru?
Dojeti moramo, da urbani javni prostor ni cilj sam po sebi, temveč zgolj sredstvo, ki omogoča odvijanje javnega življenja. Javni prostor je smiseln samo pod pogojem, da ga javnost uporablja. Kaj pa je javnost? In kateri del javnosti v času mobilnosti in individualizma sploh najdemo v javnem prostoru?
Bi morali spremeniti način razmišljanja o javnih prostorih? Bi morali urbani javni prostor razumeti kot prostor »dogodkov« in »procesov«, ne kot prostor krajev? Da bi lahko razumeli javne prostore v današnjih mestih, moramo ponovno premisliti spreminjajočo se realnost sodobnega življenja in zavzeti nov pristop k »javnosti«.
Fernando Barreiro, vodilni strokovnjak projekta USER
Več o izkušnjah z raziskovanjem javnih prostorov v projektu USER.
Povezava na originalni članek – spletna stran Urbact
