Po poročanju Evropske agencije za okolje se je onesnaženost zunanjega zraka v Evropi zmanjšala, zlasti v prvem desetletju tega stoletja (nižje so vrednosti žveplovega dioksida, svinca, ogljikovega monoksida in benzena). Toda ciniki pravijo, da te spodbudne novice, če pričakujemo celovitejše in trajnejše izboljšanje kakovosti zraka, še niso razlog za navdušenje. Morda bi bilo bolje, če bi zadrževali dih.
V izjavi v britanskem Observerju (23. marca 2014) je Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, povedal, da je »slaba kakovost zraka eden najpogostejših vzrokov prezgodnjih smrti v EU, saj povzroči kar 100.000 prezgodnjih smrti letno in predstavlja več kot 300 milijard evrov dodatnih stroškov v zdravstvu letno«. Čeprav so po Direktivi o nacionalnih zgornjih mejah emisij določene mejne vrednosti za posamezne države, je raziskava leta 2012 potrdila, da ima več držav, med njimi tudi Avstrija, Belgija, Francija in Nemčija, trajne težave z upoštevanjem le teh. Razlogi za skrb torej ostajajo, saj Svetovna zdravstvena organizacija onesnaženost zraka opredeljuje kot največje okoljsko tveganje za zdravje, resni vzrok za srčno-žilna obolenja, bolezni dihal in raka.
Kakovost zraka ni prioriteta evropskih državljanov in odločevalcev
Čeprav znanstvene raziskave ugotavljajo resna tveganja za človekovo zdravje, pa skrb za kakovost zraka ni prioritetna tema državljanov in odločevalcev EU. To je presenetljivo, zlasti, če pomislimo na nesorazmeren vpliv, ki ga imajo trdi delci na npr. urbano prebivalstvo. Šele nedavni alarmni signali in vesti o ukrepih v Parizu in Belgiji, s katerimi so omejili promet in zmanjšali hitrosti vozil kot odgovor na »nevarne« vrednosti emisij v zraku, so pritegnili našo pozornost. Ali pa šlo samo za razburjenje nad nevšečnostmi, ki so nastale?
Pozor: Dihanje lahko povzroča raka. Ministrstvo za zdravje.
Promet je velik onesnaževalec zraka
Ni naključje, da se je ob težavah s smogom v francoski prestolnici in visokih vrednosti nevidnih onesnaževal v pomladnem Bruslju marca letos na zatožni klopi znašel promet. Slaba kakovost zraka je sicer stranski produkt skoraj vseh gospodarskih in družbenih aktivnosti, vendar je največji vir širokega spektra plinastih onesnaževal zraka in suspendiranih trdih delcev prav transportni sektor.
Po ocenah prispeva samo cestni promet eno petino vseh emisij ogljikovega dioksida (glavnega toplogrednega plina) v EU in okrog 40 % NOx ter je največji vir emisij dušikovega oksida in benzena v naših mestih. Izpusti primarnih delcev iz izpušnih cevi znašajo do 30 % drobnih trdih delcev v urbanih območjih. Ti se pomešajo z grobimi delci, ki so posledica cestnega prahu, pnevmatik in zavornih oblog. Če pomislimo, da je 64 % vseh prepotovanih kilometrov opravljenih znotraj urbanih okolij in da predstavlja mobilnost z individualnimi vozili 55-% delež načinov potovanja v EU, potem so kratkoročne in dolgoročne posledice za urbano prebivalstvo zelo resne.
Vprašanje kakovosti zraka in s tem povezan cilj Bele knjige o evropski prometni politiki, ki teži k odpravi vozil na konvencionalni pogon (motor na notranje izgorevanje) v naših mestih do leta 2050, sta ključna motiva partnerskih mest Urbactovega projekta EVUE – Electric Vehicles in Urban Europe. Projektni partnerji (London, Frankfurt, Katovice, Suceava, Beja in Oslo) načrtujejo v prvem četrtletju 2015 izdajo serije nasvetov. Eden izmed njih naj bi pokrival tudi okoljska vprašanja. E-mobilnost namreč naj ne bi bila edini potencialni pozitivni ukrep (zelena vozila, cone z nizkimi ali brez emisij, izboljšan celostni javni promet, …), kljub temu pa se tako s strani evropske zakonodaje kot s strani proizvajalcev vozil in vodilnih mest, kot je Oslo, kaže volja, da bi električna vozila premaknili iz njihovega trenutnega nišnega trga. Pilotno omrežje EVUE si tako še naprej prizadeva premagovati ovire pri vzpostavljanju močnega evropskega trga za električna vozila, kar bi lahko igralo pomembno vlogo pri doseganju zdravih in trajnostnih mobilnostnih vzorcev.
Zmanjšanje emisij je edina možnost
Medtem ko si letošnje poročilo Združenih narodov o podnebnih spremembah dovoli razmišljati o zmanjševanju emisij in o adaptaciji kot o možnostih spopadanja s podnebnimi spremembami, je v zvezi s cestnim prometom in njegovim dejanskim vplivom na zdravje okolja omejitev emisij edina možnost. Potrebne so kombinirane strukturne rešitve, ne samo lepljenje obliža na rano kot reakcija na dneve temperaturne inverzije ali ko stopnje onesnaženosti nenadoma prekoračijo arbitrarno mejo.
Nekateri francoski komentatorji so se spraševali, če ni onesnaženost, s katero so se soočali marca, izvirala iz Nemčije – seveda imajo vrednosti onesnaženosti zunanjega zraka širše vzorce izvora. Kljub temu ni dvoma, čeprav je težko narediti natančne izračune, da bi omejitev avtomobilskih izpuhov pomenila znatno izboljšanje kakovosti zraka na lokalnem mestnem nivoju. Kajenje je bilo postopoma odpravljeno v javnih prostorih po vsej Evropi. V Veliki Britaniji se je zdaj pričela razprava o prepovedi kajenja v avtomobilih, vsaj v tistih, ki prevažajo otroke. Nasprotno pa se zdi, da zelo počasi spreminjamo vedenje pri svojih mobilnostnih izbirah. Se mogoče državljani/potrošniki ravno tako kot nekateri nacionalni in lokalni oblikovalci politik čutijo nemočne, da bi se učinkovito spopadli z naftnimi lobiji?
Philip Stein, sodelavec Urbacta in trenutni vodilni strokovnjak projekta EVUE II
Povezava do originalnega članka
Za zainteresirane: The Environmental Impacts of Transportation – Dr. Jean-Paul Rodrigue – The Geography of Transport Systems, New York, 2013.
Več o projektu EVUE: Suceava pospešuje proti električni mobilnosti – IPoP spletna stran
