Pretekli teden se je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer srečala s predstavniki civilne družbe s področja okolja in prostora v prostorih civilne družbe Sp.Kašelj – Podgrad – Zalog. Tema srečanja je bilo sodelovanje javnosti v postopkih prostorskega načrtovanja.
Sodelovanje javnosti v prostorskem načrtovanju je v Sloveniji z leti postalo precejšen problem, katerega skrajni odraz so številna nasprotovanja posegom, nezaupanje javni oblasti in nezadovoljstvo tako javnosti kot politike in investitorjev. Zatečene razmere preprečujejo, da bi urejanje prostora potekalo bolj učinkovito in usklajeno ter s tem tudi v večjo skupno in posamezno korist. Najlepše problem odraža zakonodaja, ki predvideva dva različna postopka formalnega sodelovanja javnosti v postopkih prostorskega načrtovanja. V postopkih za lokalne akte, OPN in OPPN, je javnost povabljena na javno razpravo in razgrnitev v fazi dopolnjenega osnutka, medtem ko pri državnih posegih v prostor lahko sodeluje že bistveno prej, na ravni priprave predloga. Postopek, ki ga za sodelovanje javnosti določa zakon o prostorskem načrtovanju iz leta 2007, velja od leta 2010 samo še na lokalnem nivoju. Država je na osnovi številnih problemov pri umeščanju državnih posegov v prostor sklenila slediti priporočilom dobre prakse in javnost aktivno vključiti v zgodnejše faze načrtovanja kot je to predvideno z zakonom za občinske prostorske akte.
Problem vključevanja javnosti v postopke prostorskega načrtovanja so nevladne organizacije v okviru Mreže za prostor skupaj z Varuhom človekovih pravic odprle že spomladi leta 2011 v prisotnosti takratnega ministra pristojnega za prostor. Na osnovi obljube ministra je Direktorat za prostor maja leta 2011 posredoval občinam Priporočila občinam za zgodnejše vključevanje javnosti pri pripravah prostorskih aktov lokalnih skupnosti. Pomemben dokument, ki sodelovanje v postopkih urejanja prostora opredeljuje kot pravico in odgovornost slehernega posameznika in poudarja vpliv vključevanja na verodostojnost odločitev, na kakovost stanja in rabe prostora ter tudi na krepitev pripadnosti skupnosti. Predvsem pa dokument vključuje tudi nedvoumno kritiko zakonsko predvidenih rešitev za sodelovanje javnosti v prostorskem načrtovanju na lokalni ravni in zato priporoča zgodnje in aktivno vključevanje javnosti v pripravo prostorskih aktov. Opis slabosti trenutno predvidene rešitve posebej izpostavlja dejstvo, da je podaljšanje časa priprave aktov zaradi drugačnega vključevanja javnosti kot ga predvideva zakon, zgolj navidezno. Nasprotovanje javnosti v fazi javne razgrnitve in dopolnjenega osnutka lahko po izkušnjah sodeč namreč povzroči bistveno večje zamike in spremembe pri pripravi načrtov.
Občine lahko upoštevajo ta zelo razumna in več kot utemeljena priporočila po lastni presoji. Glede na poročanje medijev o razmerah v prostoru je možno sklepati, da manj pogosto kot bi bilo za posamezne primere dobro. Odgovorne za urejanje prostora na lokalni ravni očitno še vedno nekaj odvrača od tega, da bi zagotoviti pogoje, čas, prostor in sredstva, za zgodnje vključevanje javnosti v pripravo novih prostorskih rešitev in aktov. Škoda, ki se s tem povzroča ostaja neevidentirana, se pa trajno zapisuje v prostor in predvsem v prakso urejanja prostora na lokalni ravni, sposobnost za sodelovanje pa postaja potencialno vse večja ovira za učinkovito urejanje prostora. Predstavniki civilne družbe so na sestanku z varuhinjo v tem kontekstu izpostavili problem lokalne organiziranosti, političnost lokalne samouprave in pomanjkanje sredstev za neposredno dejavnost na lokalni ravni.
Sodelovanje javnosti je urejanju prostora lastno in za učinkovito prakso neizogibno. Ravnanje s prostorom je tradicionalno zavezano spoštovanju in usklajevanju različnih interesov in je zato v najširšem interesu skupnosti tudi podrejeno regulaciji, ki posamezne koristi podreja skupnim. Vključevanje javnosti v procese urejanja prostora od načrtovanja do gradnje, rabe in vzdrževanja ter tudi prenove je ključno za oblikovanje, utrjevanje in preverjanje skupnih interesov. Tuje in domače izkušnje dokazujejo, da so investitorji in lastniki, upravljavci in nosilci javnih pooblastil v procesih urejanja prostora brez upoštevanja javnosti, lokalnih prebivalcev, uporabnikov prostora in zainteresirane organizirane civilne družbe samo omejeno sposobni izvajati predvidene ukrepe in posege. Stopnja omejene uspešnosti je tako velika in pogosta, da je vključevanje javnosti širom po svetu postalo splošno sprejet način dela in delovanja v urejanju prostora.
Nova varuhinja človekovih pravic je bila na srečanju seznanjena s tem, da je Mreža za prostor že v letu 2012, v duhu prizadevanj za izboljšanje razmer, oblikovala dve zakonodajni pobudi, za spremembo postopka sodelovanje javnosti v pripravo prostorskih aktov na občinski ravni in za ureditev statusa delovanja v javnem interesu za nevladne organizacije s področja urejanja prostora. Obe pobudi sta povzeti v dokumentu, posredovanem ustreznim delovnim skupinam za pripravo zakonodajnih sprememb na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor.
Naslovna slika: povzeto po naslovnici revije arhitektov bilten št. 188-189, ki je bila posvečena participaciji.
