Se spomnite poročila Ivana Tosicsa s fotografijami velikanskih oglasov, ki prekrivajo po pet nadstropij stavb v vzhodnoevropskih mestih? Spodnja fotografija Saint Michela v Parizu kaže, kako ogromni oglas Applovega Iphona vlada pokrajini v samem turističnem središču. Med brskanjem po internetu smo našli številne primere gigantskega oglaševanja v Parizu, ki prekrivajo zgradbe zgodovinske in kulturne dediščine, vključujoč umetnostne galerije, tudi Louvre.
Od umetniških ur do umetniških oglasov
Prvi primer oglaševanja, ki je prekrival pročelje javne zgradbe, se je po poročanju Le Louvre Pour Tous pojavil med leti 1998–2000 v okviru prenove muzeja sodobne umetnosti, znanega kot »Centre Pompidou« ali »Palais Beaubourg«, kjer je proizvajalec ur oglaševal svojo najnovejšo »umetniško uro«. Od takrat se gigantski oglasi za povečini luksuzne izdelke na zgradbah kulturnega pomena uporabljajo kot orodje umetniškega mecenstva. Vsled povezave z umetnostjo sedaj nekateri oglaševalci trdijo (in očitno je pri tem naletela na odobravanje), da mimoidočim nudijo čustveno, estetsko, če ne celo metafizično izkušnjo.
Praksa se razširja
V Franciji splošna zakonodaja kot tudi zakonik o zgodovinskih spomenikih dovoljujeta, da oglas pokriva do 50 % zgradbe, če ta predstavlja vir financiranja za prenovo. Nazadnje sprejeta zakonodaja (2006) naj bi poostrila oglaševanje na javnih zgradbah, vendar je dejansko prakso razširila še na zasebne stavbe.
Ena od kritik gigantskega oglaševanja predlaga, da podjetja, ki se želijo povezati s kulturnimi institucijami, svoje logotipe umestijo na plakate s kopijami dejanskih umetniških del ali s sliko zgradbe pod njimi. Sicer je to tudi pogosta in sprejeta praksa. Toda, zdi se, da ima mešanica urbanega oglaševanja in zabave z gigantskimi plakati dovolj publike, da še vedno prevladuje.
