Veliko evropskih mest se spoprijema s vprašanjem, kako narediti socialna stanovanja energetsko učinkovitejša in bolj trajnostna, ne da bi se s tem stroški dvignili v nebo. Cities in Action for Social housing (CASH) je bilo Urbactovo omrežje, sestavljeno iz 11 evropskih mest in regij, ki se je posvečalo temu pomembnemu in kompleksnemu izzivu. Partnerska mesta niso iskala samo finančnih rešitev za energetsko učinkovitost, temveč so vzela pod drobnogled tudi tehnična vprašanja, pravne okvire, oblike uspešnega vodenja projektov, lokalno proizvodnjo energije in – zelo pomembno – participacijo stanovalcev.
Utrecht želi doseči znatne energijske prihranke v socialnih stanovanjih
Nizozemski Utrecht je zelo ambiciozen glede varčevanja energije v grajenem okolju. Mesto je hotelo že v letu 2013 biti klimatsko nevtralno. Da bi dosegli ta ambiciozni clij, so v obdobju 2010–2014 rezervirali 26 milijonov evrov za energetske in trajnostne projekte. Energetska učinkovitost socialnih stanovanj kljub temu ostaja kompleksni problem, v katerem igra vlogo veliko različnih interesov in idej. »Pred 2010 smo pripravili in izvedli že več projektov, ki so se osredotočali na spremembe vedenja stanovalcev v socialnem stanovanjskem sektorju,« pravi Inge van de Klundert, svetovalka na oddelku za Okolje in mobilnost na mestni občini v Utrechtu. »Sodelovali smo, na primer, z ženskami, energetskimi ambasadorkami v migrantskih skupnostih. To je bil nadvse navdihujoč projekt. Žal je tovrstne majhne iniciative zelo težko prenesti na projekte večjih razsežnosti in doseči strukturne spremembe. Ko smo leta 2009 postali del projekta Urbact CASH, smo upali, da bomo lahko izmenjali ideje z drugimi mesti in skupaj odkrivali, kako lahko kljub vsemu dosežemo spremembe večjih razsežnosti.«
Navdih Urbactovih partnerjev
V letih, ki so sledila, se je Utrecht spoznal s svetom spodbudnih projektov iz drugih evropskih držav in mest. »V Nemčiji smo videli, kako se lahko energetske investicije financirajo s subvencijami z nizkimi obrestmi. Naučili smo se tudi, da vsi stanovalci socialnih stanovanj na Danskem prispevajo v nacionalni vzdrževalni sklad, iz katerega se financirajo investicije v energetsko učinkovitost. Sklad upravljajo predstavniki stanovalcev, ki jih podpirajo strokovni svetovalci, tako da stanovalci sami odločajo o porabi sredstev.« Žal tovrstni programi niso vedno neposredno uporabni v Utrechtskem lokalnem okolju. »Za vsako državo in vsako mesto je značilen nek skupek pravil in predpisov, zaradi katerega ni mogoče preprosto preslikati tovrstnih projektov ali programov.« To pa še ne pomeni, da se Utrecht od partnerjev projekta CASH ni uspel naučiti ničesar uporabnega. »V angleškem mestu Bridgend je občina sodelovala z lokalnimi prebivalci, ki imajo v lokalnem okolju ali skupnosti določen ugled ali pa jih veliko ljudi pozna. Te posameznike so nagovorili, da bi k naložbam v energetsko učinkovistost spodbudili druge ljudi. Stanovalcem so predstavili možnosti za prenovo domov, s katerimi je mogoče znižati stroške za energijo. Francosko mesto Les Mureaux je sodelovalo s profesionalnimi notranjimi oblikovalci. Če so se stanovalci odločili obnoviti domove, so jim ponudili brezplačno preureditev dnevne sobe. Energetske prenove, ki so bile kar drastični posegi, so bile tako za mnoge stanovalce veliko privlačnejše.
Na poti do strukturno energetsko učinkovitega sektorja socialnih stanovanj
Projekt CASH se je zaključil novembra 2012. V štirih letih trajanja projekta je občina Utrecht s stanovanjskimi podjetji sklenila sporazume, s pomočjo katerih naj bi do leta 2015 sektor socialnih stanovanj postal energetsko učinkovitejši. Sporazumi so bili pomemben korak v procesu doseganja strukturne energetske učinkovitosti socialnih stanovanj. »V tem času smo dosegli cilje, ki so jih zastavili sporazumi. Žal se je sedaj gradnja in prenova socialnih stanovanj zaradi gospodarske krize v glavnem ustavila. To pomeni, da bomo morali poiskati nove metode,« razlaga Inge van de Klundert. Verjame, da je prihodnost v majhnih naložbah v energetsko učinkovitost, ki so privlačne za velike investitorje, kot na primer pokojninski skladi. Poleg tega bodo ključne ostale tudi subvencije za lastnike in stanovalce.
»Pravzaprav, smo bolj ali manj tam, kjer smo začeli,« v šali pravi van de Klundert. »Težko je financirati strukturne prilagoditve za energetko varčevanje v socialnem stanovanjskem sektorju. Zahtevane naložbe imajo dolge povrnitvene roke, in ker so dohodki stanovalcev načeloma nižji, najemnin prav tako ni mogoče občutno povečati. Hkrati pa tudi nove tehnologije niso nujno najboljša rešitev. Seveda lahko razvijemo vse vrste novih tehnologij, toda končno jih morajo uporabiti lokalni stanovalci. Če jim do tega ni, se ne bo nič spremenilo. Zato moramo še naprej iskati inovativne finančne konstrukcije za energetske prenove. Prihodnost pa je lahko ponovno v majhnih, lokalnih iniciativah!«
