Novo tematsko poročilo “Delivering” (dostavljanje oz. distribucija), nastalo v okviru projekta Sustainable Food in Urban Communities, raziskuje načine razdeljevanja, deljenja in oskrbe z lokalno hrano znotraj mesta. Poročilo obravnava bolj trajnostne in ogljično manj intenzivne sisteme distribucije hrane, ki dajejo boljše priložnosti lokalni pridelavi, omogočajo neposredne povezave med ponudbo in povpraševanjem po trajnostni hrani, lajšajo prehod od obstoječih distribucijskih akterjev na trgu k večji vzdržnosti in nižji ogljični intenzivnosti, ter spodbuja nastanek novih akterjev (prehrambnih podjetij, trgovin itd.) in drugih lokalnih iniciativ (tržnice, nakupne skupine, omrežja, transparentnost v prehrambni verigi itd.)
Tri soodvisne perspektive
1. Vladovanje, sinergije in lokalni sistem – kako lahko pomnožimo obetavne prakse distribucije hrane, razvijemo sinergije, povečamo prožnost in ustvarjamo vizijo koherentnega lokalnega prehrambnega sistema.
2. Socialna vključenost, službe in gospodarstvo – kako lahko spodbudimo prehod k trajnostni prehrani, s katerim bi zmanjšali prehransko revščino, spodbujamo ponovno povezavo ljudi s hrano, podpiramo vključenost marginaliziranih in depriviligiranih družbenih skupin in krepimo kohezijo med skupnostmi. Kako lahko utrjujemo obetavne prehrambne prakse, jih spremenimo v trajnostna podjetja in nadgradimo trajnostne prehranske iniciative, da bi lahko dosegle večji delež prebivalstva.
3. CO2 in energetska učinkovitost – kako lahko preverjamo in izboljšujemo prehranske prakse, da bi zmanjšali izpuste in vplive na vire in energijo.
Vladovanje, sinergije in lokalni sistem
Tradicionalno se hrano obravnava na višjem, nacionalnem ali regionalnem, nivoju. Pristop na ravni mesta zahteva združevanje sektorjev, ki se pred tem niso aktivno povezovali. To zahteva vzajemno učenje o pristopih k vladovanju (npr. Bristol’s Food Policy Council, Amersfoort’s bottom-up facilitation, etc.), pri čemer se uporablja Urbactova metodologija in usposabljanje akterjev z lokalnimi podpornimi skupinami in lokalnimi akcijskimi plani. Prav tako zahteva začetno mapiranje in popisovanje praks, ki v partnerskih mestih s področja trajnostne prehrane že obstajajo, saj lahko le tako vsak partner ciljno deluje v smeri generiranja sinergij, nadgrajevanja iniciativ in krepitve lokalnega prehrambnega sistema.
Partnerji projekta so zbrali pet glavnih vprašanj:
Kako oceniti prehrambni sistem in ustanoviti odbor za prehrambno politiko?
Kdaj uporabljati znamko oz. oznako za trajnostno hrano in kakšni naj bodo kriteriji in cilji?
Zakaj in kako razviti lokalne živilske tržnice?
Kako lahko uporabimo spletno platformo?
Kako lahko javne službe naredijo več z manj?
Družbena vključenost, službe in gospodarstvo
Vrednost denarja, človeškega kapitala in produktov se spreminja hitreje kot kdajkoli, zato je pomembno vpeljati inovacije. Eden od aspektov uvajanja inovacij je ustvarjanje novih delovnih mest. Pridelovanje trajnostne hrane in zavezovanje lokalne skupnosti k temu, je eden od inovativnih načinov za delovanje v teh razmerah. Toda, to sproži tudi nekaj vprašanj v zvezi z distribucijo hrane.
Kakšen vpliv ima področje trajnostne hrane na zaposlovanje in gospodarstvo?
Katere informacije/študije/izobraževanja so na voljo ali so potrebna?
Ali lahko razvijamo konkretne instrumente za krepitev lokalnega gospodarstva, kot je na primer lokalna valuta?
Kako lahko organiziramo ali spodbudimo organizacijo inovativnih družbeno vključujočih iniciativ?
Zdi se, da to področje kliče po spremembah v našem dojemanju tega, kaj je donosno gospodarstvo, vključno z velikimi spremembami v življenjskem standardu. Zmanjšaj stroške, kupuj manj, ampak dobre produkte, živi dobro tam, kjer si in prideluj svojo hrano. Spreminjanje življenjskih stilov ljudi je vendar proces.
CO2 in energetska učinkovitost
Kako lahko ocenimo in izboljšamo obetavne prehrambne prakse v smislu zmanjševanja izpustov in vplivov na vire in energijo? Učinkovit logistični sistem do in po mestu s trajnostnim transportom, ki skrajša verigo oskrbe s hrano, bi lahko pomembno prispeval k zmanjšanju izpustov CO2. Toda razsežnost urbanega poljedelstva je v večini mest, vključenih v projekt, tako majhna, da je regionalno pridelana hrana pogosto manj trajnostna (v smislu ogljičnega odtisa) kot produkti, ki so uvoženi od drugod. To vodi k definiciji »lokalnega«, ki ostaja nerazrešen in močno povezan s posebnostmi vsakega mesta.
Ključna vprašanja so:
Kako skrajšati lokalno verigo oskrbe s hrano: definicija “lokalnega”?
Kako razviti kombinacije trajnostnega transporta na lokalni ravni?
Ali prispeva razvoj prehrambnih centrov (ang. food hub)/logističnih platform k zmanjševanju CO2 in energetski učinkovitosti?
Kako povezati uporabo hrane in letne čase, da bi skrajšali prehransko verigo?
Kako lahko zmanjšamo odpadke hrane in njenega pakiranja?
Logistiko lahko razumemo kot globalni problem za mesta (uravnavanje razmerja med avtomobili in kolesi, javni promet, transport blaga in odpadkov), ki je zato povezan tudi z urbanim planiranjem, kjer bi moralo biti več prostora namenjenega tudi trajnostni prehrani. Glavno vprašanje je, kako spremeniti naš prehrambni model, da ga bodo lahko dosegle tudi majhne pobude in poskusi, a bo vseeno konkurenčen globalnemu prehrambnemu sistemu. Ali bi lahko obstoječi globalni prehrambni model prilagodili trajnostni hrani (s centraliziranimi središči)? Ali naj raje razmišljamo o množenju majhnih podjetij (decentralizirana produkcija in distribucija)?Ali pa morda obstaja tretja pot?
Prvi zaključki in priporočila za politike
Od primerov do politik – namen projekta je oblikovati splošne zaključke iz specifičnih izkušenj in sprožiti oblikovanje novih politik.
Izhajamo iz logistike – distribucija se osredotoča na izkušnje in znanja s področja prehrane, v resnici pa so tukaj potrebna logistična znanja
Javne inovacije – izziv je spremeniti proces komuniciranja javnih služb od vrha proti dnu v množično odprto komuniciranje
Kaj ni lokalno – projekt ne predvideva raziskovanja, kaj je lokalno, zato pa se partnerji strinjajo o tem, kaj sploh ni lokalno, kaj očitno ni trajnostno ali kaj je zgrešen logistični oz. transportni sistem
Vedeti pomeni skrbeti – Marketinške študije kažejo, kaj si potrošnik želi: lokalno in transparentnost. Lokalno pa še ne pomeni nujno trajnostno ali kakovostno. Zato je zbliževanje pridelovalcev in potrošnikov zelo pomembno, saj začnejo skrbeti drug za drugega. Splošna ideja je, da lokalnega ne bi smeli analizirati v smislu, ali je trajnostno ali ne (torej, ali ima manjši okoljski vpliv ali ne), temveč bi morali razumeti izboljšanje lokalnega prehrambnega sistema, kakovosti, trajnosti in zdravja te hrane kot globalno trajnostno strategijo.
Več
“Sustainable Food in Urban Communities” Minisite – URBACT spletna stran
“Sustainable Food in Urban Communities” on the blog – URBACT Blog
Urbactov projekt “Sustainable Food in Urban Communities” – Facebook
