Seul je starodavna korejska prestolnica in glavno mesto Južne Koreje. O Seulu kot o prestolnici lahko govorimo dobesedno, saj je bilo mesto do japonske okupacije v začetku 20. stoletja središče dinastije Yi, ki je od tam skoraj 600 let vladala korejskemu polotoku. Po koncu korejske vojne in razdelitvi Koreje je mesto postalo ne le družbeno, gospodarsko, kulturno in politično središče Južne Koreje, ampak tudi eden pomembnih simbolov avtoritarnega režima generala Parka Chung-heeja in njegove politike hitre gospodarske rasti. Kultura z urbanim razvojem takrat veliko skupnega ni imela. Po svetu je Seul postal znan kot »čudež na reki Han«, saj se je v vsega nekaj desetletjih iz v vojni popolnoma uničenega mesta z nekaj sto tisoč prebivalci razvil v desetmilijonsko metropolo, ki spada med najgosteje naseljena svetovna mesta.
Hiter razvoj Seula v drugi polovici 20. stoletja je bil tesno povezan z gospodarsko rastjo in industrializacijo Južne Koreje, čeprav v primerjavi z ostalimi južnokorejskimi mesti v Seulu večjih industrijskih območij ni bilo veliko. Mesto je imelo predvsem vlogo nacionalnega gospodarskega in finančnega središča, ki je izvozno usmerjeno južnokorejsko gospodarstvo povezovalo s pomembnimi tržišči vzhodnoazijskih držav in Združenih držav Amerike, danes pa ga povezuje s celotnim svetovnim gospodarstvom. Večji del novejše zgodovine je bil urbani razvoj Seula zato podrejen nacionalnim interesom in zdi se, da je globalizacija njegovo prevladujočo gospodarsko in politično vlogo v centralistično urejeni Južni Koreji le še okrepila. V tem smislu njegov urbani razvoj neposredno odraža zgodovinska, še bolj pa današnja razmerja in protislovja južnokorejske družbe.
Poleg gospodarske ima za Južno Korejo Seul tudi pomembno simbolno vlogo pri njeni prepoznavnosti v svetu. Olimpijske igre, ki so v mestu potekale leta 1988, so Seul in s tem celotno državo postavile v središče svetovnega zanimanja. V širšem mednarodnem prostoru prej slabo poznano mesto se je po olimpijskih igrah razvilo v eno najpomembnejših vozlišč svetovnega gospodarstva. Nedavna raziskava fundacije Mori, ki svetovna mesta primerja glede na njihovo gospodarsko moč, tehnološko razvitost, kulturno raznolikost, kakovost naravnega okolja in vsakdanjega življenja ter vpetost v čeznacionalne tokove, je Seul prepoznala kot šesto najvplivnejše svetovno mesto takoj za Londonom, New Yorkom, Parizom, Tokiom in Singapurjem. Čeprav so takšna razvrščanja lahko varljiva – ne le zaradi metodoloških težav pri primerjavi, ampak tudi zaradi političnih interesov, ki so neredko skriti za njimi – je težko spregledati, da gospodarska moč in pomen Seula v globalnem omrežju svetovnih mest v zadnjem desetletju naraščata.
Vpliv globalizacije na razvoj Seula se je povečal po azijski finančni krizi leta 1997. V zameno za finančno pomoč Mednarodnega denarnega sklada, s katero je preprečila bankrot, se je morala Južna Koreja odpreti tujim vlaganjem in liberalizirati trg delovne sile. Povečala sta se delež spekulativnega kapitala in zaposlovanje za določen čas, zmanjšali pa kreditiranje gospodarstva in socialna varnost. Čeprav se je gospodarska rast okrepila, so se v nekoč razmeroma enakopravni družbi močno povečale družbene in gospodarske razlike. Razslojevanje, ki je bilo posledica liberalizacije južnokorejskega gospodarstva, se je neposredno odrazilo tudi v urbanem razvoju Seula, kjer se razlike med revnejšimi deli mesta in bogatim Gangnamom vztrajno povečujejo.
Z gospodarsko rastjo v času po finančni krizi sovpada tudi pojav t. i. »Hallyu« oziroma korejskega vala, ki se nanaša na prodor južnokorejskih kulturnih industrij – sprva zlasti s TV-dramami, popularno glasbo in filmom, kasneje tudi s hrano, modo, oblikovanjem in arhitekturo – na tržišča vzhodne Azije in na globalno tržišče. V svetovnem merilu najbolj znan predstavnik korejskega vala je gotovo pevec Psy. Vendar pa je njegova, za mnoge nepričakovana svetovna uspešnica, Gangnam Style, ki z veliko mero ironije in sarkazma govori tudi o družbenih razlikah v Seulu, le ena v množici podobnih in globalno vse bolj popularnih južnokorejskih kulturnih proizvodov.
Seul je kot južnokorejska prestolnica in pomembno svetovno mesto osrednji kraj kulturne produkcije kakor tudi njene potrošnje. Metropolitanska vlada je razmeroma zgodaj prepoznala pomen kulturnih industrij za gospodarsko konkurenčnost in globalno podobo mesta. Ne preseneča, da je nekdanji župan Oh Se-hoon svojo politiko imenoval kar »kulturonomika« in s tem jasno pokazal, kako metropolitansko vlado zanimajo predvsem ekonomski učinki kulture na urbani razvoj. V času njegovega županovanja je bilo zgrajenih več velikih mestnih projektov, ki naj bi kot novi simboli mesta povečali njegovo prepoznavnost in privlačnost na tujem, pritegnili nove naložbe in turiste ter hkrati vplivali na večjo domačo potrošnjo. Seul je v tem času gostil Svetovno prestolnico oblikovanja, medtem ko so se sredstva za njegovo promocijo povečala za skoraj osemkrat. Tak pristop je bil razmeroma uspešen, saj obseg kulturne produkcije in število tujih turistov hitro rasteta. Leta 2000 je Seul obiskalo okoli tri milijone tujih turistov, lani že več kot devet milijonov.
Kljub temu da je Ohjeva kulturonomika pozitivno vplivala na kulturne industrije, pa je imela instrumentalizacija kulture tudi negativne učinke na vsakdanje življenje prebivalcev, zlasti tistih, ki delajo ali živijo v bližini novih mestnih projektov, kot na primer oblikovalskega središča na območju Dongdaemuna ali potoka Cheonggye in trga Gwanghwamun. V prvem primeru poteka gradnja izjemno dragega projekta brez smiselne povezave z obstoječim okoljem, ki je bilo nekdaj znano po tradicionalnih tržnicah in modni industriji. Zaradi rastočih stroškov in gentrifikacije so bili številni ulični trgovci prisiljeni zapustiti območje. Zzaradi gradnje novega središča poleg tega izginjajo značilni prostori in lokalne kulture, kot je na primer največji mestni bolšji sejem v bližnjem Hwanghak-dongu. Tudi v obeh ostalih primerih se zdi, da so bili bolj kot interesi prebivalcev v ospredju prenove njeni finančni učinki, zaradi česar prenovljena potok Cheonggye in trg Gwanghwamun danes bolj kot o zgodovini mesta ali raznolikosti njegovih kultur govorita o globalnih ambicijah metropolitanske vlade.
Nestrinjanje s politiko, ki bolj kot za prebivalce skrbi za povečevanje gospodarske konkurenčnosti in globalne podobe mesta, je leta 2011 posredno vplivalo na izvolitev neodvisnega civilnodružbenega aktivista Park Won-soona za novega župana Seula. Park se je med drugim zavzel za večjo vlogo prebivalcev pri soodločanju o razvoju mesta in njegovem soupravljanju na lokalni ravni, za socialno podjetništvo in skupnostne storitve v soseskah ter za ohranjanje zgodovine in lokalnih kultur. Lani je metropolitanska vlada ustanovila center za spodbujanje razvoja lokalnih skupnosti in poenostavila zakonodajo, ki ureja ustanavljanje in delovanje skupnostnih podjetij in zadrug. Namesto velikih mestnih projektov se v Seulu urejajo številni žepni parki in skupnostni centri, spodbuja se urbano vrtnarjenje, odpirajo se lokalne tržnice in festivali. V tem pogledu je pomembna županova pobuda oblikovanja in povezovanja lokalnih skupnosti, imenovana »Maeulmanteulgi«, ki v kulturi prepoznava priložnost za izboljšanje kakovosti vsakdanjega življenja. Soseske Jangsu, Samgaksan, Seongmisan ali Seoweon so primeri uspešne skupnostne prakse, v katerih kultura ni več le predmet množične potrošnje, ampak tudi del živete izkušnje prebivalcev mesta, ki se na ta način dejavno vključujejo v urbani razvoj Seula.
Slednji je bil v preteklosti večinoma podrejen povečevanju gospodarske konkurenčnosti in utrjevanju globalne podobe mesta. Globalizacija je sicer okrepila nacionalni in globalni pomen Seula in pospešila kulturno produkcijo in potrošnjo v mestu, a je na lokalni ravni hkrati postala eden od razlogov za izginjanje številnih za mesto nekdaj značilnih lokalnih kultur. Prav te pa lahko danes na globalnem tržišču za posamezno mesto pomenijo veliko primerjalno prednost. Ne le zaradi rasti kulturnih industrij, ampak nasprotno prav zaradi preseganja vloge kulture, ki je omejena zgolj na svoje ekonomske učinke. Priložnosti, ki jih lokalna kultura ponuja pri uveljavljanju skupnostnih vrednot in praks ali družbene povezanosti lahko, kot kaže primer Seula, pomembno vplivajo na kakovost vsakdanjega življenja v mestih in s tem na dolgoročno vzdržnejši in socialno pravičnejši urbani razvoj.
Članek je bil prvič objavljen v reviji .
