Pretekli teden so Dnevnik, Delo in Finance pisali o tem, da namerava ljubljansko javno podjetje VO-KA lastnikom objektov zaračunati odvajanje padavinske vode s streh podobno, kot to že počno ponekod drugod. Ob namigih, da je novi »davek na dež« od slovenskih občin terjal Bruselj, in razlagah, da bo nov način obračunavanja odvodnje padavinske vode bolj pravičen kot je sedanji, je ostalo zamolčano dvoje: (1) plačilo nadomestila za odvodnjo padavinske vode s streh pomeni, da se nepreklicno izteka obdobje, v katerem je bilo normalno in celo zaželeno speljati deževnico s strehe v javni komunalni sistem, ter da (2) odvodnja podavinske vode s streh ne rešuje vseh problemov odvodnje padavinske vode v nekem naselju.
Če je bilo doslej v javnem interesu, da se vodo s strehe spelje v kanal in v lokalno čistilno napravo, je poslej v javnem interesu ločena obravnava padavinske vode. Ključen razlog za to veliko spremembo sta večja pogostost ekstremno močnih padavin in povečana nevarnost poplav. Ob posebno močnih padavinah pride v naselju do preobremenjenosti kanalizacijskega sistema in posledično do poplav. Vse pogostejše intenzivne padavine vplivajo na povečano poplavno ogroženost naselij, zato je Evropska komisija v poplavni direktivi (2007) državam članicam priporočila ločeno zbiranje deževnice. Kljub namigovanjem glede obravnave deževnice pa niti Komisija niti direktiva državam ne narekujeta načina obračunavanja ločene odvodnje, prav tako pa se tudi pravičnost omenja izključno z vidika porazdelitve odgovornosti med državami članicami po načelu solidarnosti pri skupnem sprejemanju ukrepov v zvezi z obvladovanjem poplavne ogroženosti v celotnem rečnem toku.
Logično. Odvodnja padavinske vode je bila in ostaja v javnem interesu. Načelo porazdelitve odgovornosti in solidarnosti pa je aktualno tudi na lokalni ravni. Preden se občani brezglavo lotimo kopanja po svojih parcelah in si tako skušamo prihraniti kakšen evro, bi bilo zato res dobro vedeti, kakšne učinke bo tako odvodnjavanje imelo na sistem, in ali morda lahko povzroči celo škodo. Je možno, da bi količina vode s streh presegla kapaciteto majhnih mestnih parcel in našla pot tudi kam drugam, ne le v podtalje? Kaj pa sistemski ukrepi za upočasnjevanje odtekanja padavinske vode ob nalivih, kot so odprti sistemi kanalov, porozni tlaki in parkirišča, zelene strehe ipd.? Z novo postavko na položnici problem ločene odvodnje in obvladovanje poplav še ne bosta rešena. Nov način obračunavanja tudi nima zares prave zveze s pravičnostjo razporeditve bremen za odvodnjo padavinske vode.
Odvodnja padavinske vode v naselju ni in ne more biti stvar posameznika oz. posamezne hiše. Morda preprosto nimamo vsi možnosti, da bi vodo s svoje strehe speljali mimo javnega kanala, hkrati pa tak način tudi ni nujno najboljša možna rešitev za konkretno okolje. Izbira je stvarno omejena, posameznik lahko prispeva po svojih močeh. Če ga občina v javnem interesu k temu spodbuja s finančnimi ukrepi, bi moral biti njegov prispevek vpet v celovito strategijo upravljanja s padavinsko vodo, ki bi moral predvideti tudi ukrepe in stroške drugih sistemskih in parcialnih rešitev.
Novi način plačevanja je zato le eden od ukrepov za upravljanje s padavinsko vodo naselja. Dobro bi bilo, če bi o tem več govorili in si pravočasno nalili čistega vina. Lastniki objektov morajo pravočasno izvedeti več o tem, kako naj ravnajo, da bodo učinki ukrepov optimizirani in uskaljeni z drugimi. Ko tako pristojni trdijo, da bo z novo ureditvijo strošek odvajanja padavinske vode pravično porazdeljen in bodo storitev plačevali le tisti, ki jo resnično uporabljajo, verjetno ne mislijo resno, saj vendar vedo, da ta storitev obsega še bistveno več kot zgolj odvajanje vode z naših streh.
