Vrtički vztrajajo v mestnem okolju in so vsako leto večji hit. Vedno več ljudi, ne glede na socialni status in starost, želi tudi v slovenskih mestih vrtnariti. Kje in kako vrtnariti, naj bi meščani izvedeli na občini. Če so slovenske občine v času tranzicije vrtičkarstvo nekoliko zanemarjale, pa je z odstranjevanjem nelegalnih vrtičkov leta 2007 ljubljanski župan sprožil pravi plaz urejanja. Med tem, ko naj bi novi načrti in odloki legitimizirali dejavnost in zagotovili red, se v praksi porajajo rešitve, ki vse po vrsti kažejo na to, da je treba količino pravil razumno omejiti. Za kaj gre? V Ljubljani zdaj že vemo, da nič ne pomaga, če ima občina vse nantančno predpisano, če zmanjka sredstev za urejanje v skaldu s predpisi.
Na srečo je vrtičkarstvo živo, prilagodljivo in začasno. To pomeni, da se se potrebe po vrtovih spreminjajo in da se lahko vrtovi premikajo po prostoru brez večje škode za mestno okolje in meščane. Vrtiček seveda deluje bolje, če je več let na eni lokaciji in tudi vrtičkarji imajo od vrtnarjenja več, če se jim ni treba prevečkrat seliti. Pa vendar, če je treba, lahko po koncu sezone lastnik zemljišče preorje, uredi park, njivo ali začne z gradnjo. Temu je dobro prilagoditi urejanje.
Izkušnje kažejo, da je za razvoj vrtičkarstva najbolj pomembno, da občina aktivno sodeluje pri urejanju. Bolj kot vnaprej določene lokacije in pravila, je pomembno, da so vrtovi blizu stanovanj in da se vrtnari organizirano. Organizirati je treba tako ponudbo vrtov kot ureditev vrtov in vrtnarje. Izkušnje iz Maribora in Onkraj gradbišča kažejo, da je vrtičkarje dobro vključiti že v načrtovanje in urejanje lokacije. Zgodnje vključevanje vpliva na njihov odnos do vrta, do pravil rabe in na odnose med njimi. Praksa potrjuje, da je zadovoljstvo s pridelkom enako ali celo manj pomembno kot zadovoljstvo z doživljanjem vrtnarjenja in druženjem.
Potreba po vrtovih, vsaj v Ljubljani, danes presega ponudbo. Medtem ko mestni načrt predivdeva ureditev 23 vrtičkarskih območij na robu mesta in dovoljuje vrtičkarstvo še na nekaterih od obstoječih lokacij, meščani marsikje vrtnarijo ilegalno in začasno, zgolj s tihim soglasjem lastnikov. Pri tem jih bolj kot to, da je vsaka sezona morda zadnja sezona vrtnarjenja moti to, da pravzaprav vrtnarijo nelegalno, ker se z lastniki ne morejo dogovoriti drugače. Prav dogovor med lastniki in občani, med občani in občino, se zdi v danem trenutku za razvoj vrtičkarstva ključna beseda.
Dogovor z občino kot lastnico zemljišča je bil ključen za razvoj vrtov Onkraj gradbišča. Na opuščenem gradbišču te dni zaključuje tretjo vrtnarsko sezono kašnih 100 ljudi. Ne mestni načrt in pravilnik, pač pa dogovor med občino in aktivisti, ki so letos poleti uredili povsem nove vrtičke na zelenici med bloki, je otrokom v Savskem naselju v Ljubljani zagotovil izkušnjo vrtnarjenja in vzpostavil možnosti za medsosedsko druženje. Dogovor med podžupanom in vodjo Botaničnega vrta je omogočil, da se je pomanjkljivo vzdrževan zeleni pas za dolenjsko progo spremenil v vrtičke. Vrtičkarji so zatrli širjenje japonskega dresnika in bili tako še dodatno koristni. Na zemljišču v mešani lasti MOL, Botaničnega vrta in slovenskih železnic, na katerem mestni načrt ne dovoljuje vrtičkarstva, je letos poleti skupaj s strokovnjaki iz vrta vrtnarila skupina zanesenjakov, ki je hkrati vsak teden sodelovala v oddaji Dobro jutro na RTV Slovenija. Vrt za progo je širom po Sloveniji sporočal, kako velike so lahko koristi vrtičkarstva, če to poteka organizirano, v dogovoru z lastniki in občino.
V skladu s pristojnostmi občine za upravljanje s prostorom, je pri dogovarjanju med lastniki in vrtičkarji vedno potrebna tudi občina. V Mariboru se občina s predstavniki vrtičkarjev sproti dogovarja o lokacijah za ureditev skupnostnih vrtov. Eno od ključnih vodil za izbiro lokacije je bližina stanovanj. Skrb občine je, da vrtički ne pridejo v konflik z varstvom okolja, narave in kulturne dediščine, da se ne obdeluje onesnaženih zemljišč ter da so stiki med vrtovi in javnim prostorom ustrezno urejeni. V Ljubljani so območja za vrtičke določena v mestnem načrtu. Površina trajno urejenih vrtičkov je majhna v primerjavi z obsegom vrtičkov v dejanski rabi, lokacije so daleč od stanvoanj, dosledno umaknjene za obvoznico. Načrt dopušča vrtičkarstvo tudi znotraj nekaterih drugih rab, na primer v stanovanjskih soseskah, kjer so že vrtički in kot začasno rabo na nekaterih zemljiščih, ki čakajo na realizacijo razvojnih projektov. Kljub temu vrtičkov v mestu primanjkuje, številni vrtičkarji v Ljubljani pa še vedno vrtnarijo neorganizirano in nelegalno.
Zdi se kot, da mestni načrt težko vnaprej dovolj dobro predvidi, kje in kako naj se razvije vrtičkarstvo. Medtem, ko občina popravlja pogoje vrtnarjenja na svojih zemljiščih, zasebniki ponujajo meščanom v obdelavo vrtove urejene na svojih njivah. Izkušnje kažejo, da bi bilo zato dobro, če bi si občina v načrtu pustila odprto tudi možnost zato, da se z vrtičkarji in lastniki dogovori glede pogojev vrtnarjenja, ko pride do pobude. Namesto, da občina svojo vlogo zoži na določitev lokacij za vrtičkarstvo v mestnem načrtu in natančno predpiše določila odlokov s katerimi opredeli pogoje vrtnarjenja na svojih zemljiščih, bi morala ves čas aktivno posredovati med vrtičkarji in zemljišči. S tem bi se približali tudi najboljšim primerom tuje prakse, kjer v skladu z izjemnim zanimanjem meščanov za vrtičkarstvo delajo vse zato, da bi čimveč meščanov dobilo priložnost za vrtnarjenje. Ko se bo vnema za vrtnarjenje nekoliko pomirila, bodo številne od teh površin lahko prevzele nove funkcije ali pa bodo vrnjene v primarno rabo.
Maja Simoneti je na posvetu Kaj pa mestni vrtički? v organizaciji KUD Obrat sodelovala s prispevkom Vrtički, legitimna gverila.
Foto: Maja Simoneti IPoP (CC BY-NC 4.0)
