Maja Simoneti
Začetek novega šolskega leta je čas vznemirjenja, dobrih želja in novih pričakovanj. O pričakovanjih je dobro spregovoriti čim prej. Ko so tako danes naše šole na široko odpirale svoja vrata in so šolske ulice povsem zaparkirali skrbni starši, vsi pa smo bili deležni različnih opozoril, kako je sedaj treba spet paziti na otroke na cestah, je pravi čas, da se pove, kako zelo si otroke na cestah želimo. Ja točno tako! Otroke kot pešce in kolesarje si danes na ulicah in cestah želi vsak, ki kaj da na zdravje svojega otroka, vsako zdravo mesto in vsaka zdrava družba. Za zdravje namreč gre, ko predlagamo, da naj čim več otrok vsak dan v šolo hodi peš ali s kolesom. Za zdravje otrok in zdravje okolja gre, ko predlagamo, da naj se tudi Slovenija pridruži svetovnemu gibanju peš hoje v šolo.
Peš hoja po vsakdanjih opravkih, kot sta tudi pot v šolo in službo, velja za pomemben prispevek lastnemu zdravju in zdravju okolja. Za psihofizično zdravje človeka (stres, depresija, debelost, kardiovaskualrne bolezni), je po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) izjemnega pomena redna zmerna fizična aktivnost, kakršno predstavljata prav pešačenje in kolesarjenje v šolo in službo. Zmanjšanje števila vsakodnevnih avtomobilskih voženj hkrati tudi dobro vpliva na kakovost mestnega okolja (CO2, onesnaženost zraka, hrup, naravni viri,… ) in predstavlja prispevek k obvladovanju klimatskih sprememb. Združevanje obeh pričakovanj, po zdravju ljudi in njihovega življenjskega okolja, se sreča v urejanju prostora (urbanističnem načrtovanju), ki zagotavlja hodljivost in podpira zdrave vsakdanje bivanjske prakse. Hodljivost (walkability) je značilnost območja, ki omogoča enostavno, varno in prijetno peš hojo. Hodljivost poleg površin za pešce, kot so pločniki in pešpoti, vključuje tudi dobro povezanost le teh, preglednost in prehodnost prostora, predvsem pa tudi varnost in prijetnost, ki ju zagotavljajo obljudenost poti, dolžina poti in privlačnost poti katere pomemben del so dejavnosti ob poti.
Poziv k peš hoji v šolo je zato poziv k skrbi za zdravje šolarjev in mestnega okolja. Poziv je prav zaradi dobro utemeljene in splošno razumljive jasnosti učinkov pešačenja na ljudi, varstvo okolja in mestni prostor, deležen velikega mednarodnega odziva. Za svetovni mesec peš hoje (www.iwalktoschool.org) je prepoznan oktober, svetovni dan peš hoje v šolo pa naj bi letos bil 9. oktobra. Posamezne države pa načrtujejo svoje aktivnosti tudi samostojno in tako v Veliki Britaniji nacionalni teden peš hoje v šolo organizirajo maja (www.walktoschool.uk), medtem ko v ZDA posebej poudarjajo pešačenje in kolesarjenje (www.walkbiketoschool.org) in osrednje promocijske dogodke osredotočajo na oktober.
Poziv k peš hoji v šolo je v več ozirih aktualen tudi za Slovenijo. Po spremembah v vsakdanjih praksah gibanja kličejo tako podatki o zdravstvenem stanju kot o stanju okolja. Inštitut za varovanje zdravja RS poroča, da debelost med slovenskimi otroki in najstniki izrazito narašča, medtem ko se po podatkih Fakultete za šport zmanjšuje njihova gibalna učinkovitost (www.ivz.si). V državi imamo resne težave z obremenjevanjem okolja zaradi prometa in prepočasnim prehodom na okoljsko sprejemljivejše oblike transporta. Poziv k peš hoji v šolo bi zato lahko bil v Sloveniji zelo uspešen. Preusmeritev od avtomobilov k peš hoji je res potrebna, naše šole veljajo za okoljsko ozaveščene, otroci pa so za varstvo okolja vedno zavzeti.
Razvejana mreža osnovnih šol je vsaj načeloma kar dobro prilagojena peš dostopnosti. Zdaj manjka samo še pobuda, da naj se promocija pešačenja v šolo za dvig zdravja naših otrok in okolja začne že letos oktobra. Izkoristimo jesenski zagon svežega šolskega leta in skupaj naredimo nekaj dobrega in sprožimo nacionalno kampanjo peš hoje v šolo. Namesto da otroke vozimo v šolo, jih pošljimo tja peš ali s kolesom. Namesto, da nas skrbi za varnost na poti v šolo, jo osebno preverimo in čimprej poskrbimo, da se nevarne točke odstrani. Stvar svobode je, poudarjajo psihologi, da otroku omogočimo samostojnost. Pot v šolo je odlična priložnost za vse: za praktično učenje o okolju in zdravju, za osebni prispevek k varstvu okolja in zdravju posameznika, za spremembo lokalne prometne prakse, za urejanje varnega prostora za pešačenje in za vaje iz samostojnosti.
Naslovna foto: IPoP (CC BY-NC 4.0)
Hvalevreden prispevek na temo hoje v šolo. Da pa bo hoja v šolo res zdrava, bo treba hkrati doseči tudi zmanjšanje teže šolskih torb, ki v večini primerov presega vsako razumno mero. V okviru več raziskav so ugotovili, da še sprejemljiva teža šolske torbe ne bi smela presegati desetih odstotkov otrokove telesne teže, povprečen učenec npr. šestega razreda pa nosi torbo, ki je težka skoraj deset kilogramov. Posledice so utrujenost, bolečine v hrbtu in okvare hrbtenice.
Prepričana sem, da bo večina staršev svoje otroke po varnih poteh in z lažjimi šolskimi torbami v šolo brez težav poslala peš (ali s kolesom).
Teža šolskih torb je res problem. Zjutraj sem slučajno tehtal knjige in zvezke petošolca, ko je pojamral, da ima premajhno torbo in ne gre vse noter! Med petimi kilogrami učbenikov sem sicer našel štiri zvezke, ki jih po urniku ni potreboval, še vedno je bila torba očitno pretežka za dobrih 30 kg težkega otroka. Na naši šoli smo predlagali, da prihodnje leto učitelji, ko sestavljajo seznam pripomočkov navedejo tudi težo, ne le cene. Upam, da bomo tako počasi spodbudili tudi zavedanje o tem problemu.