Konec minulega tedna je 13 organizacij, ki si prizadevajo za učinkovito, vzdržno in socialno vključujočo stanovanjsko politiko na Ministrstvo za infrastrukturo in prostor naslovilo predloge za nov Nacionalni stanovanjski program (NSP). Pod okriljem Mreže za prostor so interesno raznolike organizacije uspele poiskati najnižji skupni imenovalec izhodišč nove stanovanjske politike. Predlog NSP, ki je bil v javni obravnavi letos spomladi, je po njihovem mnenju v veliki meri nekonsistenten tudi zaradi manjka temeljnih usmeritev.
Raznolikost sodelujočih organizacij daje dokumentu posebno težo. Skupni jezik so našle tako različne organizacije kot so Združenje lastnikov nepremičnin, Iniciativa za demokratični socializem, Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, Slovensko nepremičninsko združenje FIABCI, Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Inštitut za nepremičnine d.o.o. Ljubljana, Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Zveza društev upokojencev Slovenije, Mladinski svet Slovenije, Mestni mladinski svet Maribor, CAAP – Center alternativne in avtonomne produkcije ter nevladne organizacije, združene v Mrežo za prostor.
Kaj je skupno vsem tem na prvi pogled tako raznolikim organizacijam? Stanovanjska politika, katere cilj je zagotavljanje primernih bivalnih stanovanjskih razmer, zlasti za ranljive skupine prebivalstva. Stanovanjska politika, ki bo učinkovala spodbudno na gospodarstvo v celoti, ki bo zagotavljala socialno kohezijo in ki bo skladna z načeli vzdržnega razvoja, varovanja okolja in smotrne revitalizacije obstoječega stanovanjskega fonda.
Organizacije civilne družbe se strinjajo, da je temelj takšne stanovanjske politike zlasti povečevanje fonda najemnih stanovanj, oziroma spodbujanje najemniške politike, ob hkratnem zagotavljanju stabilnosti najemnih razmerij. K temu bi med drugim prispevali ukrepi, kot so:
– individualni stanovanjski dodatek, kot ključni socialni korektiv na stanovanjskem področju;
– postopno preoblikovanje sedanjega načina povračila stroškov prevoza na delo;
– davek na nepremičnine, ki ga velja uveljaviti na način, da bo aktiviral nezasedena stanovanja;
– država mora zagotoviti, da bodo lastniki stanovanj, ki tega bremena ne zmorejo, lahko svoja stanovanja zamenjali za najemna, a na način, da njihova socialna varnost ne bo ogrožena.
V okviru stanovanjske politike je nujno potrebno zagotoviti analitično spremljanje stanje na stanovanjskem področju in zagotavljati ažurirane podatke s strokovnimi podlagami za vodenje stanovanjske politike.
Na novo je treba določiti vlogo Stanovanjskega sklada RS, ki naj ne bo lastnik stanovanj. Stanovanja v njegovi lasti naj se v nobenem primeru ne privatizirajo, lahko pa bi se prenesla na medobčinske sklade, ki naj v prihodnje skrbijo za njihovo oddajo. Tudi v ta namen naj državna stanovanjska politika spodbudi ustanavljanje regionalnih stanovanjskih skladov.
Stanovanjska politika mora težiti k večjemu obsegu celovitih prenov obstoječega stanovanjskega fonda in sosesk. Prekvalifikacija nezazidljivih zemljišč v zazidalna za potrebe stanovanjske gradnje mora biti zato skrajna izjema.
Eden od bistvenih razlogov za neučinkovito stanovanjsko politiko so tudi neskladja med politikami, ki jih na stanovanjskem področju izvajajo organi pristojni za prostor, davčni sistem, socialne zadeve in gospodarstvo. Zato organizacije med predlogi posebej navajajo tudi usposabljanje upravnih organov za izvajanje učinkovite stanovanjske politike.
