Dobrih 150 udeležencev posveta “Podeželska krajina kot razvojni potencial”, s katerim je Društvo krajinskih arhitektov Slovenije odprlo interdisciplinarno razpravo o stanju in razvoju slovenske krajine, je pretekli teden v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje po nagovoru ministra za kmetijstvo in okolje mag. Dejana Židana prisluhnilo zanimivim predstavitvam in oblikovalo sklepne ugotovitve, ki bodo te dni dosegle odgovorne v državi in medije.
1. Sodobno podeželje je tako kot urbano okolje izrazito večplastno, v njem se srečujejo raznoliki interesi, od primarnega – za pridelavo hrane – pa do ohranjanja narave, razvoja turizma, upravljanja z vodami, umeščanja infrastrukturnih objektov v prostor in ne nazadnje do skrbi za podobo države. V zadnjih dveh desetletjih se je podoba podeželske krajine spreminjala hitro, nepremišljeno in temeljito ter v več ozirih tudi problematično. Predvsem jo je zaznamovalo vse preveč razpršene pozidave, neustreznih tipologij gradnje in slabo usklajenih posegov v prostor. Obseg in značaj teh sprememb sta že tako prevelika, da je treba ukrepati.
2. Podeželje je v zadnjih dveh desetletjih začelo izgubljati značilno prepoznavnost, kar pomembno prispeva k zniževanju njegovega razvojnega potenciala za lokalno in širšo družbeno skupnost. Razvojne koristi so omejene, tiste, ki izvirajo iz prepoznavnosti (turizem, identiteta) pa ogrožene. Takšno stanje je posledica slabe prostorske politike in nesposobnosti za upravljanje krajine kot vredne kompleksne družbene/prostorske kategorije.
3. Podeželje je treba razvijati tako, da ohranja svoj potencial za primarno rabo, to je pridelavo hrane, pridobivanje energije, ohranjanje kakovostnih vodnih virov in narave, s tem pa bo lahko ohranilo in razvilo tudi prepoznavno podobo in izkoristilo svoje razvojne potenciale. Vse nove programe je treba zato pravočasno vsestransko strokovno in okoljsko preverjati.
4. Skladen razvoj podeželja je mogoče zagotavljati le na osnovi jasne vizije in integralne strategije razvoja. Oboje je treba oblikovati z vključevanjem vseh deležnikov in vpeti v druge državne in lokalne politike, plane in programe. Za njihovo uresničevanje je treba sistemsko zagotoviti učinkovite mehanizme izvajanja ter ob tem okrepiti vlogo prostorskega načrtovanja ter finančnih instrumentov po načelu “onesnaževalec plača”.
5. Izboljšati je treba poznavanje stanja, procesov in kakovosti naravnih in ustvarjenih virov podeželja ter hkrati spodbujati inovacije rab, ki ohranjajo potenciale podeželja.
6. Podeželje je treba v razvojnih politikah opredeliti kot nacionalno pomemben razvojni vir in pomembno prvino nacionalne identitete ter zagotoviti ustrezne ukrepe za njeno boljše vodeno in nadzorovano upravljanje. Izvajanje razvojnih politik je potrebno spremljati in stalno prilagajati glede na doseganje zastavljenih ciljev.
Podrobno poročilo s posveta lahko preberete tukaj.
