Včeraj je nova vlada črtala sporni 8. člen uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. V štirih tednih od objave v Uradnem listu je bila sporna vladna uredba spremenjena že drugič. Uredbo, ki ima 12 členov in tri priloge, in ki je v vsem času samostojne države Slovenije zbudila največjo pozornost medijev in prebivalcev za stanje v prostoru, spreminjamo kot bi bila državna pravila urejanja prostora in gradnje objektov pokvarljivo blago na tržnih policah.
Pa ne bi smela biti. Pravila urejanja prostora služijo kakovosti življenja vseh prebivalcev države in delujočemu gospodarstvu. Omogočajo funkcionalnen, uporaben, varen, zdrav in nenazadnje lep prostor. V zakonih in drugih pravnih aktih naj bi bila oblikovana na osnovi:
– družbenega konsenza o ciljih, ki jih z njimi dosegamo,
– stanja v prostoru, ki ga z njimi vzdržujemo, preobražamo in varujemo,
– specifičnega znanja in izkušenj z urejanjem prostora,
Prav zaradi odnosa do zakonodajnega okvira in do pravil urejanja prostora lahko stroka, kljub izboljšavam, ki jih vsakokratni popravki prinašajo, samo vztraja na odpravi te večkratno škodljive uredbe.
Uredba je škodljiva v več ozirih. Strokovno gledano je vsaj tako velik problem kot to, kar prinaša v prakso urejanja prostora to, kar državljanom sporoča posredno. Kakovost in vsebina te uredbe namreč kažeta na to, da državi ni dosti mar, kako in kje se gradi. Sočasno razgaljeni primeri črnih gradenj, njihova pojavnost in število v prostoru govorijo o tem, da tudi (nekaterim) državljanom ni mar za to, kje in kako se lahko v prostoru gradi. Zato uredba deluje kot gorivo, ki bo poganjalo nadaljevanje te dvojno slabe prakse. Kultura gradnje je namreč pogojena družbeno in ne zgolj formalno-pravno s prostorskimi akti in zakonodajo. Kultura gradnje in rabe prostora je tista, ki določa krajinske značilnosti države in njeno identiteto, na katero smo ponosni, na kateri slonijo pričakovanja o oskrbi s kakovostno hrano, in ki jo trži turistično gospodarstvo. Kultura gradnje in rabe prostora se v krajino zapisuje počasi in vzpostavlja skozi stoletja rabe. Pravila gradnje in rabe prostora so stvar tradicije in kulture.
Državljane bi morala zato najbolj od vsega skrbeti nekritična legalizacija črnih gradenj, ki jo je uredba omogočila. Kultura »črnograditeljstva« predstavlja nepopravljivo škodo v prostoru in zmanjšuje njegovo skupno vrednost kot tudi vrednost posameznih nepremičnin. Črne gradnje rade povsem zanikajo tradicionalne vzorce poselitve in zasedajo prostor, ki ima posebno vrednost za skupnost. Za kaj gre? Nelegalne gradnje ni možno nadzorovati v nobenem oziru. Ker je umeščanje take gradnje v prostor nepredvidljivo, pravzaprav nikoli ne veš, kakšen bo razgled iz tvoje nepremičnine jutri. Ker je za povrhu tudi kakovost take gradnje vprašljiva, tako z vidika videza kot varnosti in vplivov na okolje, je njen pojav v prostoru vsak dan bolj škodljiv za vse.
Drugi vidiki škodljivosti uredbe opozarjajo še na druga odprta vprašanja varstva kmetijskih zemljišč, gradnje manj zahtevnih objektov, pa varstva okolja in še marsičesa. Medtem, ko skokovito rastejo cene za gradnjo tovrstnih objektov na najbolj privlačnih zemljiščih in se daljšajo vrste na upravnih enotah, gradbeni inšpektorji poročajo o vsaj deset tisoč nelegalnih gradnjah in spet druge upravne enote o tem, da je uredba tako nejasna, da so vse z njo povezane vloge zaenkrat raje zadržali. Obstaja torej resna nevarnost, da bo vlada primorana še ukrepati v zvezi s to uredbo. Morda pa tudi nevarnost, da nova vlada nima namena oblikovati dostojne prostorske politike, ki bi vzpostavila trdno podlago za vodenje razvoja v prostoru, in ki bi bila v svojem bistvu odporna na menjave vlad.
Včerajšnje črtanje 8. člena je možno oceniti tako, kot ga ocenjuje vlada, da pomeni odstranitev najbolj spornega dela uredbe. Z vidika prizadevanj strokovne javnosti, povezane v Odgovorno do prostora!, pa je že druga sprememba v komaj štiri tedne stari uredbi, predvsem odraz tega, da vlada še ne želi ukrepati sistemsko. Ker so prav parcialni posegi v zakonodajni okvir in prakso urejanja prostora sprožili krizo v sistemu urejanja prostora stroka vztraja na nujnosti odprave te uredbe in pričakuje, da ne bo imela vpliva na stanje v prostoru.
V navezavi na dogajanje z uredbo in predvsem tudi z odzivom nanjo stroka upravičeno pričakuje tudi, da bo nova vlada prepoznala priložnost za to, da z odpravo te uredbe vzpostavi nov odnos do urejanja prostora, da sproži pripravo nove prostorske politike in osveži zakonodajni okvir, ter da svoje delo podpre s strateškim posvetovalnim organom, ki naj prepreči nove nepremišljene spremembe ter zagotovi učinkovito izvajanje tekočih projektov in sistemske prenove. Družbeno presojo stanja v prostoru in gradnje je uredba namreč zatresla do te mere, da postaja ključna za preobrat v razmišljanju in urejanju zadev na tem področju.
