Neznosna lahkost sprejemanja uredb

Vlada v odhajanju je predvčerajšnjim predlagala in včeraj že tudi sprejela še eno rokohitrsko uredbo, s katero posega v urejanje prostora. Z njo spreminja Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je v veljavi manj kot dva tedna, in ki je s svojo skrajno permisivnostjo in izjemno nedorečenostjo sprožila ogorčenje ne le med strokovno javnostjo, temveč tudi med občinami. Prav grožnja nekaterih občin z ustavno presojo uredbe je bila verjetno razlog, da se je vlada skoraj čez noč odločila sprejeti še eno uredbo. Obe skupaj in vsaka posebej predstavljata doslej najnižjo kakovostno stopnjo priprave predpisov na področju urejanja prostora pri nas. In to po tem, ko se je s sprejemom Zakona o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prostorskem načrtovanju v decembru 2012 že zdelo, da nižje ne gre.

Čeprav je bil prvotni namen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost skrajno populističen, o čemer priča vladno sporočilo za javnost ob njenem sprejemu, tako ogorčenega odziva s tako različnih strani ni doživel še noben predpis na tem področju. Zakaj? Odgovor je preprost: gre za res izjemno slabo pripravljen predpis. Tako slabo, da ga je bil minister Černač primoran zagovarjati z argumentom, da nobena uredba ni večna, in da upa, da se bo nasprotovanje občin pomirilo, ko se bo razčistilo, kaj v njej piše. Ponovimo: minister je povsem novo uredbo, ki jo je sam predlagal vladi, zagovarjal z možnostjo njene spremembe, očitke pa zavračal z argumentom, da gre za napačne interpretacije.

Govorimo o predpisu, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije, in ki ima lahko zelo realne in dolgoročne posledice na življenja mnogih ljudi. Tako tistih, ki si z novo uredbo obetajo lažjo gradnjo zidanic, lop, senikov ali skednjev, čeprav se morda ne ukvarjajo s kmetovanjem, kot tudi njihovih sosedov, ki so morda morali nekaj let prej v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja za podobne objekte trpeti nagajanja sedanjih graditeljev. Govorimo o predpisu, ki ima lahko zelo realne posledice tudi za davkoplačevalce. Občine namreč z davkoplačevalskim denarjem opremljajo zemljišča za gradnjo z infrastrukturo kot so ceste, vodovod in kanalizacija. Gradnja infrastrukture je tako kot tudi njeno vzdrževanje nujni strošek za zagotavljanje ustrezne kakovosti življenja in varovanje naravnih virov. Ker uredba omogoča gradnjo izven komunalno opremljenih območij, bo že zgrajena javna komunalna infrastruktura ob nespremenjenih fiksnih stroških ostala neizkoriščena. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bodo novi graditelji razmeroma kmalu zahtevali še gradnjo dodatne infrastrukture, zlasti cest, kar bo stroške komunalne infrastrukture v posamezni občini še povečalo.

Pri predpisu s takšnimi posledicami si nihče ne bi smel privoščiti lahkotnosti izražanja, kakršne smo bili deležni s strani ministra Černača. Uredba, ki jo je treba nemudoma spreminjati, ne bi smela biti nikoli sprejeta! Uredba, pri kateri večina narobe razume njenega ‘avtorja’, prav tako ne! Gre za zaničljiv odnos do pravnega reda države in podcenjujoč odnos do njenih državljanov.

In kako je lahko prišlo do tega, da je neka vladna uredba tako slabo pripravljena? Po eni strani gre za posledico načina delovanja politike in državne uprave, ki predpise piše na pamet. Za ilustracijo naj navedem, da so imele že vsaj štiri vlade za cilj skrajšanje postopkov prostorskega načrtovanja in pridobivanja gradbenega dovoljenja, pa ni niti ena od njih doslej izvedla vsaj malo bolj poglobljene analize, kje v postopkih so sploh težave, ali pa kakšni so dejanski učinki predhodnih krajšanj postopkov.

Po drugi strani pa gre za posledico dejstva, da je pripravljavec zavestno obšel minimalne standarde, ki veljajo pri pripravi predpisov, in celo ignoriral mnenja in opozorila pristojnih vladnih služb o nezakonitosti in neustavnosti uredbe, ki so bila izražena v postopku sprejemanja uredbe. Predvideni postopki priprave predpisov, ki vključujejo med drugim ustrezno dolgo javno razpravo in medresorsko usklajevanje ter ustrezno obravnavo vseh mnenj in pripomb, namreč niso sami sebi namen. Služijo prav v izogib temu, kar je povzročila omenjena uredba: nejasnost in negotovost, spore med pristojnostmi, neusklajenost med različnimi predpisi, nepredvidene negativne posledice itd. Rezultat omenjenega so med drugim tudi takojšnja dodatna obremenitev inšpekcijskih služb, na daljši rok pa predvsem sodišč. Slabi predpisi, kakršna je sporna uredba, so tako močno sokrivi za sodne zaostanke in nedelovanje pravne države.

Od novega ministra zato v izogib nadaljnji družbeni in materialni škodi ne pričakujem nič manj kot odpravo obeh spornih uredb prvi dan njegovega službovanja. Karkoli drugega bo razočaranje.

 

Več o tem:

Sprejeta škodljiva nova uredba o gradnji enostavnih in nezahtevnih objektov

Odmevna kritična stališča do nove uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost

5 comments

  1. Kakšen je pravzaprav vaš argument proti uredbi? V zapisu je videti bolj neko osebno zamero, ker vas niso vključili v razpravo in prisilno povezovanje nepovezanih situacij. S čim dokazujete da bodo graditelji lope za hrambo freze, lopate in grabelj, ali pa motorke zahtevali gradnjo cest? Tudi če bi se zgradila kaka nova cesta to samo povečuje razvoj, to vemo že od predrimske dobe naprej.
    Realnost je taka, da se v kraju streljaj od Ljubljane, kjer živim v naselju z 150 konkretnimi legalnimi hišami, še vedno vozimo po makedamu z 15cm globokimi luknjami. Občina že 30 let obljublja (pred županskimi volitvami) a zgradila je le 50m odsek ki je bil tako nevaren, da se je tam zgodila smrtna žrtev, ko se je cesta odtrgala. Predračuni za cesto so ob vedno višjih standardih vsako leto višji, projektiranje in “študije” so pobrale že več denarja kot bi stala cesta… Ta občina je bogata, pa naj od drugih pričakujemo razpeljavo komplet infrastrukture do vsakega kozolca?
    Rezultat uredbe bo velika razbremenitev inšpekcijskih služb in sodišč, saj jim ne bo treba na teren za vsako lopo. In tudi nevoščljivi sosed sedaj nima več elementov za nagajanje. Sam imam grozljivo iskušnjo z nagajanjem soseda, pri pridobivanju dovoljenj za komplet legalno gradnjo na zazidljivi parceli. 12 let nam je vlekel postopke z raznimi “vlogami” in zaposloval državne službe, ki so se po dolžnosti morale odzivat, samo da bi se znebil novega soseda, ki bi mu gledal na dvorišče. Za vsak zabit ograjni količek (celo za tega smo imeli dovoljenje) je klical inšpektorja in ta je prišel popisat..in se križal zaradi nesmisla. Na koncu smo uspeli parcelo prodati. Mimogrede še povem – za skupaj 80m2 objekt na 300m2 zemljišča je samo dokumentacija stala 40000 €. To si želite, mar ne?
    Naj ljudje raje živijo v skednju in se ukvarjajo z vrtom.

  2. Od rimskih časov dalje velja, da so skupne koristi urejanja prostora pomembnejše od posameznih kot tudi, da se soseda, mejaša torej, o gradnji dogovarjata. Pravila gradnje in rabe prostora so med najstarejšimi pravili delovanja družbe. Za naše ozemlje je vse potrebno glede tega, kako in kaj se sme na svojem graditi, kako s sosedom dogovoriti, kaj oblastem najaviti in katere materiale uporabljati in kako…. je lepo določal že Stavbni red za vojvodino Kranjsko iz leta 1875. Preko kontinuirane kontrole gradnje v prostoru so se razvile vse lepe dežele in pokrajine na svetu. Tudi lepote Slovenije izvirajo iz stoletja negovane kulturne nadgradnje naravnih danosti.
    Nova uredba sporoča, da je posamezno pomembnejše od skupnega, da skupna merila za gradnjo niso pomembna in da je evidenca gradnje v prostoru nepotrebna in še bi lahko naštevali. Do tega, da je to v redu, imajo njeni zagovorniki vso pravico.
    Pravica in dolžnost stroke je, da opozarja na škodljivost takega načina urejanja prostora in na nevarnosti, ki jih dolgoročno pomeni za državo in državljane. Stroka legitimno in odgovorno, v javnem interesu, opozarja na pomen javnih razprav in postopke sprejemanja zakonodaje, ki vpliva na prostor kot omejen skupni vir. Za stroko samo po sebi namreč zakonodajni okvir tak kakršen je obstajal pred to uredbo, kot tak kakršen se nakazuje z njo, ni problem. Stroka je izurjena tako, da upošteva veljavna pravila. Vendar pa stroka že nekaj časa skuša slovenski javnosti sporočiti, da se na probleme odziva zaradi tega, ker imajo preštevilne nove zakonske rešitve negativne vplive na prostor in razvoj v prostoru in bi zato državljani ne smeli dovoliti, da se uveljavljajo.

  3. Stavbni red za vojvodino Kranjsko.. Z veseljem si bom ogledal pravila, ki so delala res lepo krajino. V obdobju mojega opazovanja in iskušenj žal tako uspešnega sistema ni bilo. Sicer pa ja, prav je da se diskutira o zadevi, vsaj zdaj. Nekateri državljani pač opozarjamo, da uredbo lahko vidimo kot dobronosno.

  4. Za debato o Černačevi uredbi, očitno stoji sveto prepričanje, da lahko pri nas “na svoji zemlji” počnemo, kar se nam poželi in kadar se nam poželi, ne da bi nam bilo potrebno komurkoli odgovarjati. Skratka, da ima individualno prednost pred skupnim.

    Če ima nekdo slabo izkušnjo z bolnim mejašem, to ne pomeni, da se v tej državi z nikomer ni mogoče ničesar dogovoriti. Rešitev verjetno ni v tem, da dogovarjanje preprosto ukinemo, pa naj vsak počne, kar mu je ljubo. Zaradi enega luknjavega zoba ne bomo izpulili še preostalih?

    Ne glede na to, da se morda zdi drugače, v Sloveniji vseeno obstajajo tudi dobre prakse urejanja prostora, ki so rezultat soodločanja vpletenih deležnikov. Kolikor razumem odzive stroke na Černačevo uredbo, se stroka v tem primeru zavzema za prav takšno, dogovorno urejanje prostora, kjer ima varovanje prostora kot skupnega dobrega prednost pred interesi posameznih deležnikov.

    Kam nas je plenjenje posameznikov, ki so imeli pred očmi zgolj lastne koristi, pripeljalo, lahko vidimo in občutimo zadnjih nekaj let. Potem ko smo pustili opleniti družbeno lastnino in ko nam v tujino dnevno uhajajo mladi strokovnjaki, je kvalitetno naravno in bivanjsko okolje morda zadnja prednost, ki jo Slovenija v primerjavi z drugimi, še ima.

    Verjamem pa, da marsikomu kratkoročne osbne koristi še vedno pomenijo več, kot dolgoročno uveljavljanje skupnega. Od Černačeve uredbe bodo tako imeli koristi večinoma mali špekulanti. Tisti, ki bi jim uredba morda res poenostavila življeljenje, se v kratkem času njene veljave verjetno niti ne bo uspelo prav znajti.

  5. Kaj pa 44., 45. in 72. člen ZPNačrt ter 3.č člen ZKZ (pa še veliko drugih členov in zakonov bi se našlo)? Ali jih je ta uredba čudežno razveljavila? Saj ne da mislim, da je z uredbo vse v redu, se mi pa zdi, da se ji pripisuje preveč moči in da se javnost zavaja glede tega, kaj vse je po novem možno.

Write a response

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zapri
IPoP © Copyright 2018. Vxe pravice pridržane Zasebnost Pravni zaznamki
Zapri