Vlada v odhajanju je predvčerajšnjim predlagala in včeraj že tudi sprejela še eno rokohitrsko uredbo, s katero posega v urejanje prostora. Z njo spreminja Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je v veljavi manj kot dva tedna, in ki je s svojo skrajno permisivnostjo in izjemno nedorečenostjo sprožila ogorčenje ne le med strokovno javnostjo, temveč tudi med občinami. Prav grožnja nekaterih občin z ustavno presojo uredbe je bila verjetno razlog, da se je vlada skoraj čez noč odločila sprejeti še eno uredbo. Obe skupaj in vsaka posebej predstavljata doslej najnižjo kakovostno stopnjo priprave predpisov na področju urejanja prostora pri nas. In to po tem, ko se je s sprejemom Zakona o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prostorskem načrtovanju v decembru 2012 že zdelo, da nižje ne gre.
Čeprav je bil prvotni namen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost skrajno populističen, o čemer priča vladno sporočilo za javnost ob njenem sprejemu, tako ogorčenega odziva s tako različnih strani ni doživel še noben predpis na tem področju. Zakaj? Odgovor je preprost: gre za res izjemno slabo pripravljen predpis. Tako slabo, da ga je bil minister Černač primoran zagovarjati z argumentom, da nobena uredba ni večna, in da upa, da se bo nasprotovanje občin pomirilo, ko se bo razčistilo, kaj v njej piše. Ponovimo: minister je povsem novo uredbo, ki jo je sam predlagal vladi, zagovarjal z možnostjo njene spremembe, očitke pa zavračal z argumentom, da gre za napačne interpretacije.
Govorimo o predpisu, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije, in ki ima lahko zelo realne in dolgoročne posledice na življenja mnogih ljudi. Tako tistih, ki si z novo uredbo obetajo lažjo gradnjo zidanic, lop, senikov ali skednjev, čeprav se morda ne ukvarjajo s kmetovanjem, kot tudi njihovih sosedov, ki so morda morali nekaj let prej v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja za podobne objekte trpeti nagajanja sedanjih graditeljev. Govorimo o predpisu, ki ima lahko zelo realne posledice tudi za davkoplačevalce. Občine namreč z davkoplačevalskim denarjem opremljajo zemljišča za gradnjo z infrastrukturo kot so ceste, vodovod in kanalizacija. Gradnja infrastrukture je tako kot tudi njeno vzdrževanje nujni strošek za zagotavljanje ustrezne kakovosti življenja in varovanje naravnih virov. Ker uredba omogoča gradnjo izven komunalno opremljenih območij, bo že zgrajena javna komunalna infrastruktura ob nespremenjenih fiksnih stroških ostala neizkoriščena. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bodo novi graditelji razmeroma kmalu zahtevali še gradnjo dodatne infrastrukture, zlasti cest, kar bo stroške komunalne infrastrukture v posamezni občini še povečalo.
Pri predpisu s takšnimi posledicami si nihče ne bi smel privoščiti lahkotnosti izražanja, kakršne smo bili deležni s strani ministra Černača. Uredba, ki jo je treba nemudoma spreminjati, ne bi smela biti nikoli sprejeta! Uredba, pri kateri večina narobe razume njenega ‘avtorja’, prav tako ne! Gre za zaničljiv odnos do pravnega reda države in podcenjujoč odnos do njenih državljanov.
In kako je lahko prišlo do tega, da je neka vladna uredba tako slabo pripravljena? Po eni strani gre za posledico načina delovanja politike in državne uprave, ki predpise piše na pamet. Za ilustracijo naj navedem, da so imele že vsaj štiri vlade za cilj skrajšanje postopkov prostorskega načrtovanja in pridobivanja gradbenega dovoljenja, pa ni niti ena od njih doslej izvedla vsaj malo bolj poglobljene analize, kje v postopkih so sploh težave, ali pa kakšni so dejanski učinki predhodnih krajšanj postopkov.
Po drugi strani pa gre za posledico dejstva, da je pripravljavec zavestno obšel minimalne standarde, ki veljajo pri pripravi predpisov, in celo ignoriral mnenja in opozorila pristojnih vladnih služb o nezakonitosti in neustavnosti uredbe, ki so bila izražena v postopku sprejemanja uredbe. Predvideni postopki priprave predpisov, ki vključujejo med drugim ustrezno dolgo javno razpravo in medresorsko usklajevanje ter ustrezno obravnavo vseh mnenj in pripomb, namreč niso sami sebi namen. Služijo prav v izogib temu, kar je povzročila omenjena uredba: nejasnost in negotovost, spore med pristojnostmi, neusklajenost med različnimi predpisi, nepredvidene negativne posledice itd. Rezultat omenjenega so med drugim tudi takojšnja dodatna obremenitev inšpekcijskih služb, na daljši rok pa predvsem sodišč. Slabi predpisi, kakršna je sporna uredba, so tako močno sokrivi za sodne zaostanke in nedelovanje pravne države.
Od novega ministra zato v izogib nadaljnji družbeni in materialni škodi ne pričakujem nič manj kot odpravo obeh spornih uredb prvi dan njegovega službovanja. Karkoli drugega bo razočaranje.
Več o tem:
Sprejeta škodljiva nova uredba o gradnji enostavnih in nezahtevnih objektov
Odmevna kritična stališča do nove uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost
