Mreža za prostor v celoti podpira javne pozive strokovne javnosti pri nasprotovanju novi Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list št. 18/13).
Strokovna javnost se je nemudoma odzvala na navedeno uredbo preko različnih kanalov obveščanja javnosti; sporočilo skupine Odgovorno do prostora! smo med prvimi objavili na naši spletni strani, na spletni strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije sta bila objavljena tako strokovno stališče zbornice kot odziv ene od občin na določbe nove uredbe. Mreža za prostor tudi sama ugotavlja, da uredba vsebuje za prostor škodljive določbe in tako podpira vse napore strokovne javnosti pri nasprotovanju novi uredbi.
Mreža za prostor se strinja z vsemi javno izraženimi pomisleki, med drugim pa še posebej opozarja na naslednje pomanjkljivosti uredbe:
1. odsotnost omejitve števila objektov (ali omejitve s faktorji izrabe) bo v prostoru povzročila postavitev neomejenega števila (istovrstnih) objektov (na isti zemljiški parceli) izven stavbnih zemljišč,
2. odsotnost omejitve priključevanja na gospodarsko javno infrastrukturo in odsotnost prepovedi bivanja v nezahtevnih objektih bo pod pretvezo gradnje pomožnih kmetijskih objektov povzročila ekspanzijo t.i. vikendov po celotnem odprtem (podeželskem) prostoru, še posebej tam, kjer je pritisk na prostor še posebej velik (obala, naravno ohranjeno okolje),
3. posledica zgoraj navedenega bo še večji razmah razpršene gradnje, degradacija prostora, izguba naravnih virov (kmetijskih zemljišč), vizualno onesnaženje, visoki stroški komunalnega opremljanja, okoljsko onesnaženje, konflikti v prostoru ipd.,
4. gradnja objektov izven območij stavbnih zemljišč na podlagi uredbe bo pripeljala do zahtev po gradnji dodatne javne infrastrukture, s čimer se bo poslabšalo že tako problematično stanje komunalne infrastrukture pri nas, ki je že danes neracionalna in draga,
5. uredba onemogoča nadzor lokalne skupnosti nad kakovostjo lastnega prostora in okolja, saj daje prednost interesom investitorja pred interesi lokalnih skupnosti, da si s strokovnimi rešitvami ohranijo kakovost prostora,
6. nekontrolirana gradnja brez zahtev po evidentiranju objektov in brez specifičnemu okolju prilagojenih zahtev glede oblikovanja objektov bo povzročila degradacijo kulturnih krajin, ki (razen redkih izjem) sploh niso formalno zaščitene,
7. zaradi nejasnih predpisov (ne ve se, kdaj se bodo upoštevale določbe prostorskih aktov in kdaj pogoji uredbe) tudi ni zaščitena pravna varnost sosedov, kar bo še povečalo možnosti za medsosedske spore in povzročilo dodatno obremenitev inšpekcijskih služb in sodišč.
Mreža za prostor tako podpira poziv Vladi RS, da zaradi bistvenega vpliva uredbe na javni interes (urejen prostor in transparentno prostorsko načrtovanje) zadrži izvajanje predpisa in ponovno prouči sporne določbe uredbe ter vse možne posledice njenega izvajanja!
Upam, da se boste nekoč zavedali, da je večino zgoraj napisanega na vse pretege razvlečena izmišljotina, ki nastaja zgolj iz ščitenja lastnih interesov, ter enosmernega pogleda na delovanje dejanskih silnic v krajinah. Izrekajo se predpostavke kot gotova dejstva in določnik prihodnosti – ..tako Bo. Večinoma pa bi vsak praktik ocenil prav diametralno nasprotno.
Zelo očitno se v tej poziciji opazovanja odraža, da gre za percepcijo ljudi, ki imajo slab ali nikakršen stik z naravnim okoljem. Vsak nov pokrit prostor namreč omogoča fizično ali duševno delovanje v nekem okolju, v naravi; prinaša zatočišče in je predpogoj za vsako kultivacijo. Omogoča več zadrževanja na lokaciji, kar pomeni več opazovanja in boljše poznavanje nekega predela, razumevanje lokalnih procesov, iz česar šele lahko nastajajo povezane rešitve in ODNOS z nekim okoljem. Razvije se posluh, ki hitro sublimira tudi v estetsko usklajevanje z danostmi nekega okolja. Pa tudi delovno orodje in varnostne pripomočke je pač treba nekje hraniti, da se lahko sploh karkoli zgodi. Edina alternativa neposeganju je popolno zaraščanje na nekaterih, in skrajna urbanizacija na drugih predelih. Ampak… ekspanzija urbanega prinaša kaj? Prinaša mega betonske konstrukte za zgolj zagotovitev energije. Prinaša poseke za grozljive daljnovode, ki že skoraj popolnoma izločajo vsako slovensko pokrajino za spodoben fotografski motiv.
Estetika se načeloma tiče samo lastnika in obdelovalca, vse dokler mu kdo od vas ki se tako bojite za kakovost, ne bo pripravljen podati roke pri delu ali mu zagotoviti sistemsko finančno podporo za estetsko nadgradnjo. Ali pa da dopustite, da se v naravi ne nahajajo samo -izkoriščevalci- narave, temveč da se vanjo doseljuje čimvečji delež ljudi s posluhom.
Ne pozabimo! Vse svetovne najlepše krajine in svetovna čudesa niso nastale kot posledica centralistične regulacije.
Spoštovani Gregor, morda ste ujeli novico o tem, kakšne so bile prve uporabe omenjene uredbe npr. v občini Piran: znani lokalni investitor in nepremičninski posrednik namerava postaviti sedem (7) lop na svojem ne posebej velikem kmetijskem zemljišču. Podobne novice prihajajo tudi iz drugih občin, tudi zato uredbi tokrat najbolj ostro nasprotujejo predvsem občine. Če to razumete kot približevanje naravi in boljše razumevanje danosti okolja, potem se res težko pogovarjamo naprej.
Lahko bi se strinjal, da se o estetiki lažje pogovarjamo s časovne distance, težje, da se tiče zgolj lastnika. A prav pogled na rezultate zelo sproščene (sub)urbanizacije v 60-tih in 70-tih pri nas pri tem ni ravno spodbuden, tudi ne pogled na podobno sproščeno urbanizacijo v nekaterih sredozemskih državah, kot sta Grčija ali Italija.
Še bolj neposredna težava od estetike je dejstvo, da je v prostoru svoboda posameznika tudi fizično omejena s svobodo drugega. Medsosedski spori so očitna posledica tega in teh ni na podeželju prav nič manj kot v mestih. Omenjena uredba s tem, ko dopušča gradnjo brez potrebe po dogovarjanju, sporov prav gotovo ne bo zmanjšala, tudi ne s svojo izjemno nejasnostjo.
Še najbolj dolgoročne težave pa uredba prinaša skupnemu dobru, iz katerega lahko, če želite, tudi izločimo estetsko vrednost prostora. Na eni strani imamo tu vprašanje komunalne infrastrukture: občine se trudijo čimbolje opremiti svoje prebivalce z različnimi vrstami infrastrukture, od vode prek energije in telekomunikacij do cest in poti ter seveda kanalizacije. Izgradnja in vzdrževanje te infrastrukture stane veliko, in razpršeno gradnjo po kmetijskih zemljiščih in po naravi je takorekoč nemogoče opremiti z vso infrastrukturo. In ne si domišljati, da si vso potrebno opremljenost danes lahko vsak priskrbi sam, saj vedno ostane problem dostopa – in prav poraba energije za transport predstavlja npr. v podeželskih gospodinjstvih več kot pol vse porabe energije. Skupno dobro pa so tudi naravni viri: npr. zemljišča za pridelavo hrane, pitna voda, narava itd. In vsem tem virom gradnja ‘v stiku z naravnim okoljem’ izrazito škodi. Zato je ideja o svobodni in v celoti deregulirani gradnji na srednji in dolgi rok izrazito v škodo večine ljudi.
Pa še glede ščitenja interesov: prav skupina, ki je opozorila na problematičnost uredbe, je pred slabim letom istemu ministru poslala predlog za radikalno poenostavljen postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, pri katerem za gradbeno dovoljenje npr. ne bi potrebovali projektne dokumentacije za objekt, temveč zgolj za lokacijske pogoje, ki pa je hkrati ohranjal proces pregleden in olajšal nadzor. Po vaši logiki to vsekakor ne bi bilo v njihovem interesu. Na pobudo s strani ministrstva niso dobili niti odgovora.
Težko je pretehtati kaj je povečana ustvarjalnost ali olajšanje dejavnosti v naravnem okolju in kaj zloraba zakonov in uredb. Ne vem kaj je tako groznega pri npr. teh sedmih lopah (čeprav slabo poznam primer). Domnevam da bodo služile turizmu. In če, bo lastnik gotovo prilagodil estetiko tej dejavnosti, upam, da dovolj uspešno, da bo nek gost tam estetsko potešen. Ekoturizem o katerem se toliko govori (in bi res bil najmanj škodljiv vir tujih sredstev) je pri nas zelo zelo težko vspostaviti ravno zaradi prekompleksne in predrage birokracije in zahtev po previsokih standardih, katerim mikro investitorji, ki bi to počeli z vso ljubeznijo, niso kos. A ravno raznolik mikroturizem (povezan v zadruge a.p.) bi prebudil speče potenciale naše krajine in ljudi.
Lahko le rečem, da na primorskem (če že jo obravnavamo) skorajda ne srečam novozgrajene stavbe (po vseh postopkih regulirane), ki bi jo lahko ocenil kot dobro umestitev v tradicionalno estetiko, kar mi pove da dosedanja regulacija ne služi ničemur. Dobri primeri nastajajo samo zahvaljujoč dobremu okusu in posluhu kakšnega investitorja. Tudi arhitekti se očitno pokorijo vsem drugim zahtevam naročnika. Kakšne so estetske, stilne smernice, pa itak nihče ne ve. Lokacijske določbe govorijo zgolj o kakem naklonu strehe…
Stroka naj pomaga dobro, preprosto in praktično opredeliti te smernice po pokrajinah in naj se uveljavijo kot navodilo, ki naj bo tako zastavljeno, da ga bodo ljudje (vsaj v večji meri) radi upoštevali. Zgolj jasno sestavljena zloženka, ki jo graditelj objekta dobi ob prijavi, bi lahko naredila več koristi, kot nejasna prisila, ki je kontraproduktivna. Strogo določeni naj bodo raje materiali, ki se smejo uporabiti pri gradnjah v naravi, da bodo objekti reverzibilni, brez škodljivega odtisa.
Ljudje naj zvedo za tistih par arhitekturnih pravil, ki se ne smejo kršiti, pa se hitro izognejo neokusnosti.
(npr. ujemanje kota dodanega nadstreška s kotom glavne strehe, orientacija slemena itd..)
Kar se problema razpeljave komunalne infrastrukture tiče, ta s preprostimi objekti res ni povezana. Pogoji za pridobitev le te so ostri, ter sodijo v povsem drugo kategorijo stavb na zazidljivih zemljiščih. Preprosti objekti kličejo po lastni, samooskrbni komunalni ureditvi, ki prinaša mnogo koristi. V lanski suši se je namreč lepo pokazalo, kako odvisni so naši pridelovalci od centralne infrastrukture in kako usodno je to za celo letino pridelkov, ko ta sistem zataji. Nikjer nobenih zbiralnikov vode. Še kar je starih (nekateri so neverjetno domišljeni) je popolnoma propadajočih.
Uglavnem, znanja in tehnologij za neškodljivo, naravi prijazno gradnjo ter komunalno opremo je več kot dovolj in se potencirano razvija. Želim si, da bi stroka pred državnim aparatom bolje uveljavljala implementacijo teh znanj, ne pa da toliko skrbi za ohranjanje potrošne, preživete paradigme previsokih standardov.
Ta uredba končno daje možnost uporabne, sproščene ureditve življenjskega prostora. Vsakdo ima pravico realizirati svoje okolje po svojih potrebah, sploh če s tem ne ovira prav nikogar. Urbanisti in stroka nimajo za pokazati enega samega odličnega rezultata. Naj gre moč nazaj k ljudem, sploh pri aktivnostih na svojem zemljišču. Ljubljanska arhitekturna fakulteta je šola mrtvaške estetike. Zagovarja odsotnost vsega živega in življenjskega in je v popolnem odklonu od ustvarjanja inspirativnega ter uporabnega prostora. Le zakaj naj bi imela ta depresivna “stroka” primat nad urejanjem bivalnega okolja živih ljudi?
Lepo od avtorjev teh strani da sprejmete kritične komentarje. Plus za verodostojnost.