Slovenija in Južna Koreja na prvi pogled nimata veliko skupnega. Vendar zgodovinska primerjava družbenega, gospodarskega in političnega razvoja pokaže podobnosti, ki niso naključne, ampak so vsaj deloma posledica njunega strukturnega položaja v svetovnem gospodarstvu. Zgodovina Slovenije in zlasti Koreje je namreč zgodovina perifernega gospodarstva in kulture, podrejenih interesom in vplivom svetovnih velesil. Tuji kulturni vplivi zgodovinsko sicer niso prevladali, ampak so bili na različne načine vpeti v bogato slovensko in korejsko kulturno izročilo. V tem smislu je na Slovenijo in Korejo, v nasprotju z velikimi zgodbami o domnevni samobitnosti nacionalne kulture, potrebno gledati kot na svojstveni, a po svojem nastanku hibridni kulturi.
Mešanje kitajskih ali japonskih oziroma germanskih, romanskih ali južno slovanskih kulturnih vplivov pa ni edina posledica podobnega strukturnega položaja. Slovenija in Koreja sta imeli v zadnjem stoletju tudi podoben družbeni, gospodarski in politični razvoj. Obe sta se v svetovno gospodarstvo vključili kot periferni in pretežno kmetijski gospodarstvi, medtem ko je bila zgodnja industrializacija v veliki meri posledica strateških interesov Dunaja in Tokija. Hiter družbeni in gospodarski razvoj sta Slovenija in Koreja doživeli v času nacionalne emancipacije, ki je v obeh primerih sovpadla s koncem državljanske vojne in oblikovanjem nedemokratičnega in avtoritarnega režima – titoizma v nekdanji Jugoslaviji oziroma Park Chung-heejeve vojaške diktature v Južni Koreji.
Kljub hitrim družbenim in gospodarskim spremembam sredi prejšnjega stoletja sta se Slovenija in Južna Koreja demokratizirali razmeroma pozno. Slovenija je imela prve demokratične volitve leta 1990, medtem ko so bile prve južnokorejske predsedniške volitve brez vmešavanja vojske leta 1987. Podobno kot v Sloveniji so bile tudi v Južni Koreji politične spremembe v veliki meri posledica dejavne civilne družbe v osemdestih letih, kljub temu, da se je tamkajšnji režim za razliko od slovenskega na zahteve po demokratizaciji odzival skrajno nasilno.
Sledilo je gospodarsko nazadovanje, ki je bilo povezano z izgubo nekdanjih jugoslovanskih trgov, medtem ko se je leta 1997 Južna Koreja soočila s hudo gospodarsko krizo. Slednja ni bila zgolj posledica domačih težav, ampak tudi strukturnih neenakosti v svetovnem gospodarstvu. V zameno za pomoč Mednarodnega denarnega sklada, s katero je preprečila bankrot, se je morala Južna Koreja odpreti za tuja vlaganja in liberalizirati trg delovne sile, zaradi česar sta se močno povečala delež špekulativnega kapitala in zaposlovanje za določen čas, zmanjšala pa dolgoročno kreditiranje gospodarstva in socialna varnost. Čeprav se je gospodarska rast okrepila, se je neoliberalni prevrat v vsakdanjem življenju državljanov odrazil v rastočem družbenem razslojevanju, medtem ko so njegove koristi ostale v rokah velikih korporacij.
Med leti 1975 in 1997 se je dohodek velikih korporacij v Južni Koreji povečeval v povprečju za 8,9 % letno, medtem ko se je dohodek gospodinjstev v enakem obdobju povečeval v povprečju za 8,2 % letno. Po gospodarski krizi se je med leti 2000 in 2010 dohodek velikih korporacij povečeval v povprečju za 16,4 % letno, dohodek gospodinjstev pa se je v tem obdobju povečeval v povprečju le še za 2,4 % letno.
V Sloveniji smo podobnemu neoliberalnem prevratu priča v zadnjih letih. V primerjavi z Južno Korejo so namreč podobne ne le negativne posledice, ki jih imajo obsežne družbene in gospodarske spremembe na vsakdanje življenje državljanov, ampak tudi način, s katerim je politični razred krizo izrabil za legitimizacijo in obrambo svojih privilegijev. Med Slovenijo in Južno Korejo v tem smislu obstajajo podobnosti, ki so pomembne za razumevanje vloge civilne družbe pri demokratizaciji vsakdanjega življenja in iskanju pravičnejših oblik družbenega, gospodarskega in političnega razvoja.
V Južni Koreji je velik del civilne družbe sprva podpiral reforme. Del političnega razreda je namreč izšel iz družbenih gibanj, ki so konec osemdesetih let strmoglavila avtoritarni vojaški režim, in je zato znal doseči družbeno soglasje glede reševanja krize. Vendar se je kmalu pokazalo, da bodo družbeni stroški reform veliko večji, kot so mnogi pričakovali. Poleg tega je bil leta 2007 za južnokorejskega predsednika izvoljen ideološko izrazito konzervativni Lee Myung-bak, ki je v civilni družbi prepoznal eno glavnih ovir za po njegovem prepričanju učinkovito delovanje države, ki se je tako kot Slovenija tedaj soočila s svetovno gospodarsko krizo.
Kljub temu je južnokorejska civilna družba na državni ravni obdržala razmeroma močan vpliv. Ne glede na stopnjevanje pritiskov dela političnega razreda so nevladne organizacije, sindikati in različna civilnodružbena združenja pragmatično nadaljevala s prizadevanji za preobrazbo Južne Koreje v družbeno in gospodarsko pravičnejšo, okoljsko vzdržnejšo in bolj vključujočo državo. Hkrati so na lokalni ravni raznorodna družbena gibanja in interesne skupine radikalno branile skupno dobro in se zavzemale za demokratizacijo vsakdanjega življenja. Tako je civilna družba kot celota pridobila na legitimnosti in je na nedavnih predsedniških volitvah uspela političnemu razredu vsiliti nekatere zahteve glede krepitve socialne države in preglednosti političnega delovanja.
S tega vidika je pomenljiva tudi izvolitev civilnodružbenega aktivista in neodvisnega kandidata Park Won-soona za seulskega župana leta 2011, ki je bila v pomembnem delu posledica uspešnega delovanja civilne družbe na lokalni ravni. Park je zavrnil uveljavljeno urbano politiko, ki je v preteklosti bolj kot za prebivalce Seula skrbela za interese gradbene in nepremičninske industrije, in se nasprotno zavzel za dejavno vključevanje prebivalcev in lokalnih skupnosti v soupravljanje mesta. Župan južnokorejske bi se v tem pogledu težko bolj razlikoval od župana slovenske prestolnice.
Spremembe, ki so posledica dejavne civilne družbe na lokalni ravni, se v Seulu odražajo v razvoju socialnega podjetništva in skupnostnih storitev na ravni sosesk, spodbujanju lokalne potrošnje, ohranjanju lokalne zgodovine in kulture, dejavnem vključevanju prebivalcev v načrtovanje in varovanje okolja ali v soupravljanju in neposrednem odločanju v lokalnih skupnostih. Primer uspešnega sodelovanja nove mestne uprave in civilne družbe je tudi večja samooskrba prebivalcev z lokalno pridelano hrano. Mesto je skupaj s prebivalci uredilo številne urbane vrtove in lokalne tržnice, ki so pomembni ne le zaradi svoje gospodarske, ampak tudi družbene in okoljske vloge. V desetmilijonskem Seulu, ki je eno najgosteje naseljenih mest na svetu, bodo s tem pridobili nove zelene površine, povečali sodelovanje prebivalcev in družbeno povezanost ter zmanjšali odvisnost od velikih trgovskih korporacij. Hkrati se s tem povečuje tudi politična legitimnost mestne uprave.
Podobne primere uspešnega delovanja civilne družbe na lokalni ravni najdemo tudi v slovenskih mestih. Mariborski Skupnostni urbani eko vrt so s podobnim namenom kot v Seulu v okviru Evropske prestolnice kulture 2012 zasnovali sodelavci programskega sklopa Urbane brazde skupaj z bližnjimi ekološkimi kmetijami, semensko knjižnico, čebelarji in lokalno skupnostjo. Podoben, a nekaj manjši, urbani vrt v Ljubljani na opuščenem mestnem zemljišču skupaj z okoliškimi prebivalci od leta 2010 uspešno ureja društvo KUD Obrat.
Oba primera se deloma zgledujeta po tradiciji vrtičkarstva, vaških skupnostih in samoupravljanju lokalnih skupnosti. Pri tem seveda ne gre za nekritično romantiziranje nekdanjega skupnostnega življenja na slovenskem podeželju, niti za nostalgijo po jugoslovanskem samoupravnem socializmu. Gre enostavno za pozitivne izkušnje in znanje, povezano z državljansko soodgovornostjo, soupravljanjem in soodločanjem na lokalni ravni, ki v Sloveniji ni neznano in se ga prav zato ne bi smelo zaničljivo zavračati kot nemogočo utopijo. Vzrok slednjega je verjetno v tem, da je poudarjanje sodelovanja namesto tekmovanja ali skupnega dobrega namesto individualnih privilegijev v neskladju z vrednotami političnega razreda.
V Sloveniji so spremembe na državni ravni nujne, če želimo preseči krizo, iz katere nas domnevno rešujejo prav tisti, ki so nas vanjo pahnili. Vendar je odtujeno politično oligarhijo težko zamenjati čez noč, zato je potrebno sočasno s sistemskimi iskati tudi praktične rešitve, ki konkretno izboljšujejo vsakdanje življenje državljanov. Navkljub temu, da so takšne rešitve lokalno opredeljene, pogosto začasne in kot takšne sistemskih protislovij ne odpravljajo ter jih s tem, ko na civilno družbo prenašajo nekatere dolžnosti države, celo ohranjajo.
Južnokorejska izkušnja namreč kaže, da sta demokratizacija državne in lokalne ravni vzajemno povezani in soodvisni. Odgovorno soupravljanje in soodločanje državljanov na lokalni ravni lahko pomembno legitimira in vpliva na delovanje civilne družbe na državni ravni ter s tem prispeva ne le k demokratizaciji vsakdanjega življenja, ampak tudi k uveljavitvi pravičnejših oblik družbenega, gospodarskega in političnega delovanja v Sloveniji na sploh.
Celoten prispevek je bil 8.3.2013 objavljen na spletnem mestu .
