O tem, kako je evropski urbani model mogoče izboljšati z izkušnjami iz drugih delov sveta, je decembra lani tekla debata na letni konferenci URBACT v Kopenhagnu, na okrogli mizi z naslovom European Cities in an Urban World (Evropska mesta v urbanem svetu). Jedro debat so tvorile teme kohezivnega in trajnostnega mesta, ustvarjanje prožnega in vključujočega gospodarstva ter upravljanje mest. V nadaljevanju povzemamo ključne poudarke osrednjih govorcev.
Susan Fainstein, profesorica na Univerzi Harvard, je pri raziskovanju načinov za uravnoteževanje rasti in enakosti v urbanih politikah izhajala iz ameriških primerov. Namesto da mesta nudijo finančno pomoč podjetjem, bi se morala osredotočati na izobraževanje in usposabljanje novo nastajajočih ali potencialnih podjetij ter jim nuditi ustrezno infrastrukturo. Mestne oblasti bi morale bolje dolgoročno oceniti razmerja med stroški in koristmi različnih ukrepov. Potratni mega projekti pogosto manj prispevajo k rasti kot inovativni finančno skromnejši projekti, kot je npr. High Line v New Yorku*.
Belinda Yuen, načrtovalka na Nacionalni univerzi v Singapurju, prav tako prepoznava napetosti med rastjo in pravičnostjo v azijskih hitro rastočih metropolah, ki sicer ponujajo veliko priložnosti, vendar se hkrati soočajo z zastrašujočimi izzivi. Mnoga azijska mesta so zato v zadnjih letih postala pravi laboratoriji za testiranje novih praks mestnega načrtovanja in trajnostnega razvoja, iz katerih se lahko evropski kolegi mnogo naučijo.
Patricia Torres je razložila, kako Medameriška razvojna banka (IDB) pomaga latinskoameriškim mestom k bolj vključujoči rasti. Pri obnovi revnih mestnih četrti ne vlaga v drago infrastrukturo, temveč si prizadeva izboljšati pogoje za življenje ljudi. Namesto da bi vzpostavljala nova urbana območja se posveča že obstoječim skupnostim. Ta pristop ji omogoča spodbujanje obsežne rasti kljub omejenim virom.
Alessandro Balducci, načrtovalec in prorektor na Politehniki Milano, je v zvezi z nizkoproračunskimi ukrepi zagovarjal mreženje. Govoril je o tem, kako lahko neformalno sodelovanje preseže meje formalnih mestnih institucij, katerih omejitve in strukture so pogosto zastarele. Z novimi tehnologijami in povezovalno miselnostjo lahko neformalno sodelovanje v kratkem času oživi lokalna območja in spodbuja širše metropolitanske vizije, kot je npr. projekt “Grand Paris”.
Evropska mesta se lahko iz izkušenj urbanih območij iz drugih delov sveta gotovo veliko naučijo. Urbane politike morajo poskušati preseči okostenelost mestnih struktur in omejenost na velikopotezno razmišljanje. Le tako se bo mogoče hitro odzivati na spreminjajoče se potrebe z majhnimi inventivnimi, eksperimentalnimi posegi, ki lahko brez enormnih vložkov obrodijo sadove.
Prevod članka s spletne strani URBACT, povzeto po članku avtorja Matthewa Wendelna Evropska mesta v urbanem svetu (ang, PDF).
*High Line je urbani park na Manhattnu v New Yorku, ki je nastal kot projekt lokalne pobude Prijatelji proge High Line. Gre za oživitev od leta 1980 nerabljene tovorne železniške proge s preobrazbo le-te v javne površine z rastlinskimi nasadi, sprehajalnimi potkami in prostori za posedanje in druženje.
