Živimo v družbi, ki bi jo lahko opredelili kot družbo staranja, saj se zaradi različnih demografskih sprememb in dejavnikov delež starejšega prebivalstva počasi, a neprestano viša. Takšni demografski premiki drastično posegajo v strukturo prebivalstva in močno vplivajo na širše družbeno okolje, družbeno infrastrukturo in njene sisteme. Ko govorimo o staranju prebivalstva v svetu, ki je prilagojen (mladim) odraslim, ne smemo pozabiti na nevarnost izključevanja in marginalizacije starejših.
Gre za družbene pojave, ki se vse pogosteje pojavljajo tudi na agendi evropskih politik in programov, tudi v povezavi z mesti. V okviru evropskega programa URBACT se z ustvarjanjem prijetnega urbanega okolja v luči demografskih sprememb ukvarjajo zlasti projekti iz sklopov Active Inclusion (Aktivno vključevanje) in Quality Sustainable Living (Kakovostno trajnostno bivanje). Na tem mestu pa bomo pogledali problem prostorske mobilnosti starejših, ki v okviru programa URBACT še ni bil podrobneje obravnavan.
Aktivno družbeno življenje v okolju razpršene poselitve
Aktivno družbeno življenje predpostavlja določeno stopnjo mobilnosti, ki je v primeru starejšega prebivalstva pogosto močno zmanjšana, saj je pogojena z dostopnostjo in sposobnostjo gibanja v prostoru. Ponudniki javnih prevoznih storitev se v nekaterih primerih bolj, v drugih pa manj uspešno prilagajajo zahtevam starejšega prebivalstva. Slabši pogoji prevoznih storitev so za starejše pogosto razlog za opustitev družbenih aktivnosti.
Izbira načina mobilnosti za vsakdanje poti – nad 55 let. Podatki iz javnomnenjske raziskave Spreminjanje prometne ureditve v Ljubljani in ljubljanski regiji (Vir: CIVITAS Elan, 2008)
Na drugi strani se srečujemo s pojavom, ko starejši vse dlje ostajajo vozniki avtomobilov, tudi takrat, ko njihove senzorične sposobnosti niso več na ustreznem nivoju. Vozniško dovoljenje je za starejše voznike in voznice pomembno, ker lokalne infrastrukture (javni promet, ustrezne kolesarske steze in pločniki) ne odgovarjajo potrebam starejšim uporabnikom ali pa jih sploh ni, izguba oziroma odvzem vozniškega dovoljenja pa zato vodi v izgubo avtonomnosti in neke vrste družbeno izolacijo. Slovenija je v tem pogledu izjemno problematična, saj zaradi izrazito razpršene poselitve, z večino prebivalstva v suburbanem ali ruralnem okolju, niso vzpostavljeni zadostni pogoji za učinkovito delovanje javnega prevoza, uporaba alternativnih načinov mobilnosti pa je omejena. V takšnem okolju je tudi premagovanje razdalj s hojo ali kolesom prevelik zalogaj, še posebej za tisto skupino starostnikov, ki tovrstnih fizičnih naporov ni več zmožna. Vključujoči prometni sistemi in ureditve, primerni za vse vrste mobilnosti, so predpogoj za učinkovito mobilnost, ki starejšim zagotavlja ustrezen nivo kakovosti življenja.
Medijski in družbeni diskurz omejen zgolj na varnost v cestnem prometu
Za medijsko poročanje o starejših v prometu je značilen razkorak glede na različna prevozna sredstva oz. načine mobilnosti. Kadar se o njih govori kot o pešcih, kolesarjih ali potnikih javnega prometa so navadno predstavljeni kot ranljivi subjekti in potencialne žrtve prometnih in drugih nezgod. Kot vozniki avtomobilov pa so po drugi strani orisani kot nevarni akterji, ki zaradi pešajočih fizičnih in senzornih funkcij ogrožajo blagostanje ostalega prebivalstva ter predstavljajo nevarnost zase in za okolico.
Velik delež vsebin je povezan izključno z vlogo starejšega voznika v prometni ureditvi, pri čemer se še zlasti izpostavlja problem vožnje, ko so motorične in senzorične sposobnosti starostnika zmanjšane. Posebna pozornost se namenja obravnavi načinov preverjanja le-teh in problema omejenega izključevanja »nesposobnih« voznikov iz prometa. Pri tem nikjer ni predstavljen položaj takega »izključenega« posameznika ter negativnih posledic, ki jih tak ukrep sproži zanj. Opisani so zgolj kot grožnja sebi in drugim udeležencem v prometu, ne pa tudi kot oškodovanci, katerih mobilnost je po izključitvi močno okrnjena. Medijski in posledično tudi družbeni diskurz se torej skoraj izključno navezuje na varnost v prometu in le redko poseže tudi na druge nivoje in k drugim perspektivam mobilnosti starejših.
Kako naprej?
Analiza javnih ukrepov in politik je pokazala, da se v zakonih, direktivah in resolucijah na nacionalni ravni in na ravni Evropske Unije na starejše udeležence sicer ne pozablja, a jim v širši sliki ni namenjenega prav dosti prostora. Predvsem se govori o njihovi varnosti in o dejstvu, da so slabše senzorično in motorično sposobni, manj, oziroma praktično nič, pa o drugih vidikih mobilnosti starejših, kot je na primer vključevanje starejših v prometni sistem in zagotavljanje avtonomnosti v prometu starejšim posameznikom.
V prihodnosti se bo zaradi trenda staranja družbe nujno posvetiti uresničevanju koncepta aktivnega staranja v sisteme mobilnosti in prometa, tako na področju oblikovanja javnih politik, kot tudi v vsesplošnem medijskem diskurzu, ki oblikuje javno mnenje. Smiselno bo posvetiti več pozornosti različnim vidikom mobilnosti starejših in ne izključno varnosti, ki je seveda izredno pomembna, a še zdaleč ne edina perspektiva mobilnosti starejših.
Ugotovitve tukaj povzete študije se skladajo s poudarki že zaključenega projekta Active A.G.E, ki se je v okviru programa URBACT ukvarjal s vplivom staranja prebivalstva na kakovost življenja v mestih. V njem so pod vodstvom Rima (Italija) sodelovali še Praga (Češka), Edinburgh (Velika Britanija), Thessaloniki (Grčija), Dobrich (Bolgarija), Sevilla (Španija), Starogard (Poljska), Wolverhampton (Velika Britanija) in naš Maribor. Pri projektu tako ugotavljajo, da je staranje prebivalstva je izziv in priložnost za večino evropskih držav, še posebej v sedanjih gospodarskih razmerah. Strukturne reforme so potrebne v javnih sistemih, namenjenih zavarovanju, zdravstvenemu varstvu, zaposlovanju in izobraževanju, da bi se uprli vse večjim pritiskom staranja prebivalstva na javne finance. Hkrati pa je ta nova demografska situacija tudi priložnost, da se sprejme celovit in trajen pristop k aktivnemu staranju, ki bolj upošteva individualne življenjske poti posameznikov in tako prispeva k višji kakovosti življenja starejših ter spodbuja socialno kohezijo.
Povzeto po Starejši in promet, avtorji Ana Stamejčič, Luka Gominšek in Petra Očkerl.
