Na spletni strani Vlade RS je bil 15. januarja 2013 objavljen dokument Strategija razvoja Slovenije za obdobje 2014-2020 – izhodišča za pripravo, ki čaka na vladno obravnavo. Dokument predstavlja izhodišča za pripravo nove Strategije razvoja Slovenije in je tako tudi osnova za pripravo programskih dokumentov za uporabo evropskih sredstev v proračunskem obdobju 2014-2020. V njem najdemo oris stanja, v katerem je država, ključne razvojne izzive, osrednjo tezo strategije in predpogoje za njeno uresničevanje, pregled primerjalnih prednosti države ter prioritetna področja, na katerih bodo temeljili ukrepi za izvajanje strategije.
Oris stanja, tudi v zvezi z urbanim razvojem
Dokument v uvodu ugotavlja, da se bomo morali soočiti z omejenimi viri in spremenjenimi okoliščinami, predvsem z demografskimi trendi (staranje prebivalstva, kasnejše osamosvajanje mladih, beg možganov, omejenost človeških virov), omejenimi naravnimi viri in s finančnimi omejitvami. V nadaljevanju ugotovi nazadovanje države na mnogih področjih v zadnjih letih, med drugim, zanimivo, posebej izpostavi tudi področje urbanega razvoja.
Kot ugotavlja, sloni model urbanega razvoja Slovenije na krepitvi središč in tako podpira gospodarski, socialni in okoljski razvoj države, ki pa se ne uresničuje na predviden način. Strukturo urbanega sistema naj bi spreminjala krepitev in povečevanje nekaterih funkcionalnih območij večjih središč, na kar vplivajo pospešene dnevne migracije v smeri avtocestnega križa, zlasti z osebnimi avtomobili, ter močna suburbanizacija, ki povečuje ogljični odtis in pritiske na prostor. Posledično prihaja do zgoščanja prebivalstva v okolici nekaterih večjih središč, ter slabljenje bolj oddaljenih območij in tamkajšnjih urbanih središč. Krčijo se storitve javnega pomena, povečujejo pa se emisije zaradi rasti osebnega in tranzitnega motornega prometa. Dokument tudi ugotavlja, da sta za zmanjšanje pritiskov na okolje ključnega pomena spodbujanje učinkovite rabe virov v vseh sektorjih in izvedba zelene davčne reforme, poseben poudarek pa bi moral biti namenjen zmanjševanju emisij iz prometa, ki edine močno presegajo raven iz leta 2005.
Učinkovitejše izvajanje že sprejetih usmeritev
V nadaljevanju je poudarjeno, da Slovenija danes potrebuje predvsem dogovor o tem, kako učinkoviteje izvajati že sprejete usmeritve oziroma njihovo prilagoditev spremenjenim razmeram, ne pa torej povsem novih usmeritev, kar bi lahko razumeli tudi kot odrekanje novemu razvojnemu modelu. Glede na ugotovljene slabosti dosedanjega modela razvoja naj bi v novi strategiji posebej izpostaviti nekaj izhodišč, med katerimi so na prvih mestih:
– Blaginja prebivalstva kot najvišji razvojni cilj, tako da bodo vse spremembe v gospodarstvu in družbi usmerjene k večanju blaginje sedanje in prihodnjih generacij, ob upoštevanju prostorskih razvojnih prednosti, okoljskih omejitev in skrbi za zdravje ljudi.
– Gospodarska rast, ki bo upoštevala ekonomski, družbeni in okoljski vidik razvoja in bo temeljila na znanju in ustvarjanju višje dodane vrednosti in ne pretežno na povečevanju intenzivnosti dela ter neučinkoviti rabi naravnih virov, kar je bila izkušnja iz obdobja trenutno veljavne strategije.
– Krepitev inovativnosti in kreativnosti na vseh področjih ter zagotavljanje kakovosti in ustreznosti izobraževanja, usposabljanja glede na dolgoročne usmeritve.
Osrednja teza strategije
Osrednja teza izhodišč za strategijo se glasi: »Za družbeno in okoljsko odgovoren razvoj potrebujemo večjo konkurenčnost in produktivnost«. S tako formulirano tezo je posredno vzpostavljeno odvisno razmerje med prioritetami strategije, saj sta konkurenčnost in produktivnost izpostavljena kot predpogoja za družbeno in okoljsko odgovoren razvoj. Če smo tezo pravilno razumeli, se s tem država odmika od koncepta trajnostnega razvoja, ki vsem trem dimenzijam razvoja, gospodarski, družbeni in okoljski, daje enako težo, prav tako pa poudarjanje konkurenčnosti in produktivnosti pomeni tudi precej ozko pojmovanje gospodarskega razvoja.
Do neke mere je to uravnoteženo v nadaljevanju, kjer so kot bistvena za gospodarski razvoj identificirana tri področja, in sicer (1) raziskave in razvoj ter inovacije, (2) mala in srednja podjetja ter (3) zaposlovanje in usposabljanje, katerim naj bi bilo skupaj namenjenih 50 % razvojnih sredstev do leta 2020. Pri tem pa je vendarle poudarjeno, da mora razvoj temeljiti na izboljšanju učinkovitosti rabe vseh virov, človeških, finančnih in naravnih, ter na ustrezni delitvi bremen in ugodnosti ob povečanju zaposlenosti.
Predpogoji ali cilji?
Dokument v naslednjem poglavju našteje t.i. predpogoje, ki naj bi bili izpolnjeni obenem z nekaterimi kratkoročnimi ukrepi, da bi lahko dosegli zastavljene cilje strategije. Ta opredelitev je nekoliko nenavadna, saj cilji pravzaprav niso opredeljeni nikjer v dokumentu, pri tem pa so prav omenjeni predpogoji zelo očitno formulirani kot cilji, ki pa naj bi bili večinoma doseženi že do leta 2014, se pravi letos. Kakorkoli že, dokument opredeli štiri »predpogoje«, in sicer (1) učinkovito in pravno državo, (2) delujoč finančni sistem, (3) javno finančno konsolidacijo ter povrnitev ustrezne bonitete države v mednarodni skupnosti in (4) etiko ter aktivne in odgovorne državljane in državo.
V okviru zadnjega »predpogoja« so med drugim izražene tudi namere za izboljšanje socialnega in civilnega dialoga, povečanje preglednosti delovanja države in njenih institucij, spodbujanje družbene odgovornosti podjetij ter tudi spodbujanje zavesti o nujnosti odgovornega ravnanja z viri, vključno s prostorom.
V nadaljevanju dokument opredeli potenciale Slovenije, ki so opisani predvsem kot primerjalne prednosti Slovenije v primerjavi z drugimi državami. Prepoznani so naslednji potenciali: konkurenčnost gospodarstva in spodbujanje podjetnosti, naravni viri, človeški viri, novi (tretji) trgi ter tuje neposredne investicije ter geostrateška lega Slovenije
Prioritete
Zadnje poglavje določa prioritete strategije, ki predstavljajo osnovo za določanje konkretnejših ukrepov za izvajanje strategije, in ki povezujejo posamezne sektorske politike. Prioritete, kot jih opredeli dokument, so znanje, podjetnost, zeleno, vključujoča družba, učinkovit javni sektor in pravna država.
Prioriteta »zeleno« pri tem vključuje prehod v nizkoogljično družbo, sklenjene snovne poti, izkoristek in razvoj okoljskih tehnologij in snovne učinkovitosti. Kot ključno opredeli prestrukturiranje gospodarstva v smeri zmanjšanja okoljskega odtisa, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (zlasti z zmanjšano rabo energije) in povečanje snovne učinkovitosti pa naj bi postali horizontalni nalogi v vseh sektorjih. Pri tem je med orodji za doseganje tega tudi izboljšana presoja okoljskih učinkov pri sprejemanju sektorskih politik in izvedba zelene davčne reforme. Del pozornosti naj bi bil namenjen tudi prilagajanju na podnebne spremembe.
Med konkretnimi usmeritvami v okviru te prioritete je tudi vlaganje v učinkovit in celovit prostorski razvoj, ki bo podpiral izboljševanje konkurenčnosti podjetij, kakovost bivanja in grajenega okolja, povečal intenzivnost prenove in gradnje v urbanih okoljih (sistem e-prostor, celovit razvoj urbanih območij, vključno z urbano prenovo, dvig potresne odpornosti stavb, stanovanjska politika, izboljšanje kakovosti bivanja na degradiranih območjih) in prispeval k zmanjševanju tveganj za nesreče. Med usmeritvami je tudi spodbujanje celovitega razvoja funkcionalnih urbanih območij in specifičnih prostorov ter upravljanje in povezovanje naravnih, prostorskih, kulturnih in gospodarskih potencialov regij.
Prav tako pa lahko med usmeritvami zasledimo tudi podporo razvoju trajnostne mobilnosti, ki vključuje manjše povpraševanje po mobilnosti, javni prevoz in druge oblike nemotoriziranega prevoza, postopen prenos tovora na železnico, posodobitev cestne infrastrukture za podporo avtobusnemu prevozu in energetsko učinkoviti vožnji, podpora uvedbi vozil z nižjimi in nizkimi emisijami CO2 in drugih onesnaževal ter povečanje deleža OVE v prometu.
Participativna priprava strategije?
Usmeritev je sicer po posameznih prioritetah veliko, morda celo preveč, in so pogosto že zelo jasni nastavki za ukrepe, ki naj bi sledili v naslednjih fazah priprave strategije. Ti pa bodo nato verjetno osnova za financiranje konkretnih projektov. Zato si vsekakor želimo, da bi kljub zamudi pri pripravi programskih dokumentov za uporabo evropskih sredstev v novem proračunskem obdobju oblikovanje končnega dokumenta potekalo čimbolj participativno. Vsaj tako, kot je bila pred dobrim letom pripravljena Strategija prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2050, ki je verjetno prav zato po splošni oceni eden najboljših strateških dokumentov te države v zadnjem desetletju ali dveh. Mimogrede – kaj se je že zgodilo z omenjeno strategijo?
