Od osemdeset do devetdeset odstotkov ljudi se ne čuti več zastopanih z delovanjem svojih vlad. To označuje konec poti družbenega modela, ki v svoji izvirni enostavni zastavitvi ne razume več družbenih procesov, ker so postali kompleksni in potrebujejo drugačen način obravnave.
Če je neka zadeva kompleksna, na primer doseganje soglasja o tem, kaj je skupno dobro in kaj nam je prednostno storiti za njegovo doseganje, pomeni, da o tem obstaja več dobro utemeljenih pogledov, ki pa počivajo na nezdružljivih resnicah. Kompleksnost ima dve plati. Horizontalna zadeva to, da imajo interesne skupine povsem legitimne, vendar obenem različne družbene vizije. Primer je nasprotje med gospodarskim, socialnim in okoljskim vidikom razvoja. Vertikalna kompleksnost pa pomeni, da tudi med kolektivno in individualno ravnjo presoj obstaja nepremostljiv prepad. Tako je razen za enostavne dileme sporen vsak poskus,da bi kolektivne pomene ugotavljali somerno, to je s seštevanjem individualnih hotenj (volivcev, potrošnikov).
Družbene dileme so kompleksne, ker so izražene kot opredelitev njihovih nosilcev do nečesa,kar ima zanje univerzalen pomen. Zato nimajo skupnega imenovalca in so nesomerne. V sodobno rabo sta nesomernost, v pomenu nepremostljivosti resnic, proizvedenih v različnih znanstvenih okoljih, uvedla Kuhn (1970) in Feyerabend (1975). Osvetlila sta, da različne vede pri proučevanju istih zadev pridejo do različnih ugotovitev, med drugim glede na to, na katere podatke se oprejo, kakšne hipoteze uporabijo in kako sintetizirajo svoje ugotovitve.
Vabljeni na novinarsko konferenco s predstavitvijo, ki bo 9. januarja 2013 ob 13.00 v Knjižnici Urbanističnega inštituta RS, Trnovski pristan 2, 1000 Ljubljana.
Za dodatne informacije o knjigi obiščite spletno stran s kratko predstavitvijo.
