Dnevnik danes piše o predlagani novi spremembi Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki ga Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) spreminja že tretjič v letu in pol, drugič tudi določbo, ki ureja brezplačen prenos kmetij, zemljišč in gozdov prek darilnih pogodb. Maja lani so promet s kmetijskimi zemljišči prek darilnih pogodb omejili, saj so bile v praksi pogosto predmet zlorab, toda z novo spremembo zakona, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju, se krog upravičencev, s katerimi lahko lastnik kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije sklene darilno pogodbo, znova širi. To pravico naj bi dobile tudi verske skupnosti.
Po veljavnem zakonu o kmetijskih zemljiščih lahko lastnik sklene darilno pogodbo, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozdovi ali kmetije, le z zakoncem oziroma zunajzakonskim partnerjem, otroki oziroma posvojenci, starši oziroma posvojitelji, brati oziroma sestrami, nečaki oziroma nečakinjami, vnuki oziroma vnukinjami, z zetom, snaho oziroma zunajzakonskim partnerjem otroka ali posvojenca, če so člani iste kmetije, in z lokalno skupnostjo ali državo. Vsi drugi lahko do kmetije, kmetijskega zemljišča ali gozda pridejo le tako, da ga kupijo, a pri tem velja prednostni vrstni red, ki je prav tako predpisan z zakonom o kmetijskih zemljiščih.
Leta 2010, ko je bil še poslanec, je sedanji minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič lepo opozoril na problem preširokega kroga možnih prejemnikov donacij: »Eden ključnih problemov slovenske kmetijske politike je, da se 80 odstotkov kmetijskih zemljišč proda mimo v zakonu zapisanega prednostnega vrstnega reda … zakon o kmetijskih zemljiščih se zelo vešče izigrava tako, da se 80 odstotkov zemljišč podari z darilnimi pogodbami, za katere vemo, da so v velikem delu fiktivne.«
Kot piše Dnevnik, na ministrstvu zdaj menijo, da je treba med upravičence za sklenitev darilne pogodbe, katere predmet je kmetijsko zemljišče, vključiti tudi bratranca, sestrično, zunajzakonskega partnerja tete ali strica, pastorko, verske skupnosti… Verske skupnosti zato, »ker se ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih je država prepoznala kot splošno koristne« in ker »smo s strani nekaterih posameznikov oziroma članov verskih skupnosti prejeli pobude za takšno ureditev«, so Dnevniku pojasnili na kmetijsko-okoljskem ministrstvu.
Toda MKO je že pred časom prejelo tudi dve pobudi CNVOS, naj med možne upravičence, s katerimi lastnik kmetijskega zemljišča sme skleniti darilno pogodbo za to zemljišče, uvrsti tudi druge splošno koristne organizacije, a ju je prezrlo. Gre za okoli 4900 slovenskih društev, zavodov in ustanov (Rdeči križ, društva prijateljev mladine, planinska društva, gasilska društva, kulturna društva, okoljske nevladne organizacije,…), ki jim je država priznala poseben status delovanja v javnem interesu in jih je stokrat več kot verskih skupnosti (teh je 43).
Goran Forbici iz CNVOS po poročanju Dnevnika ocenjuje, da je vključitev verskih skupnosti med prejemnike daril v obliki kmetijskih zemljišč sporno vsaj z dveh vidikov. Prvič zato, ker sploh ni jasno, ali verske skupnosti zares delujejo v javno dobro – spomnimo se le ravnanja Rimskokatoliške cerkve (RKC) v zgodbi o mariborskih zvonovih – in drugič zato, ker gre po njegovi oceni za odkrito navijaštvo do RKC, saj se je kar 1,1 milijona Slovencev ob zadnjem popisu opredelilo za katolike. Muslimanov in pravoslavnih vernikov naj bi bilo vsakih okoli 50.000, evangeličanov manj kot 30.000, preostale verske skupnosti pa se komaj meri v tisočih. Dodamo lahko tudi, da verniki skoraj vseh ostalih verskih skupnosti, razen rimskokatoliške in evangeličanske, pretežno živijo v mestih in drugih urbanih okoljih, in je zato verjetnost, da bi kdo od njih lahko daroval svoji verski skupnosti kmetijska zemljišča, majhna.
A kot je še dodal Forbici ostaja zaenkrat možnost donacij kmetijskih zemljišč dobrodelnim organizacijam ter ostalim nevladnim organizacijam s priznanim statusom delovanja v javnem interesu zgolj pobožna želja.
