V Dnevniku je danes mogoče prebrati članek o študiji DOPPS, ki ugotavlja, da je v Sloveniji območij za nemoteno gradnjo vetrnih elektrarn dovolj, in o predlogu DOPPS za korekcijo Nacionalnega energetskega programa za obdobje do leta 2030, s katero bi iz njega izločili sedem odstotkov potencialnih območij za gradnjo vetrnih elektrarn. Bralec iz prispevka izve, da vetrne elektrarne ogrožajo predvsem ujede, ki zato, ker nimajo naravnih sovražnikov, niso vajene oprezati za nevarnostjo v zraku. Ker je ujed malo, prostora za gradnjo vetrnih elektrarn izven njihovega življenjskega okolja pa dovolj, deluje utemeljitev ugledne nevladne organizacije prepričljivo.
Vendar pa je sporočilo primera širše. Poglejmo. Iz primera bi lahko sklepali, da je potencialno ogrožanje ujed edina ovira za gradnjo vetrnih elektrarn v Sloveniji. Kaj pa lahko pričakujemo, ko bo treba v prostor umestiti druge energetske naprave, če razmišljamo o potencialni koliziji posameznega tipa gradnje z drugimi ogroženimi prvinami in vrednotami naravnega in kulturnega porekla? Ali naj, sodeč po primeru vetrnih elektrarn razumemo, da se v Sloveniji varstveni interesi, glede katerih je dosežen visok, pogosto tudi mednaroden družbeni konsenz, uveljavljajo neodvisno, na primer preko nevladnih organizacij, in to šele po tem, ko so si sektorski razvojni programi primeren prostor že opredelili v svojih dokumentih na nacionalni ravni? Ali kdo verjame, da je količina prostora, ki je v Nacionalnem energetskem programu opredeljen za potencialno primernega za gradnjo vetrnih elektrarn, primerna zgolj za vetrne elektrarne? Kako se bodo po analogiji tega primera v Sloveniji reševale druge potencialne kolizije rab prostora? Smo se torej odrekli prostorskemu planiranju, ki je uveljavljeno orodje za usklajevanje med konfliktnimi rabami prostora, in ki nam ga v takih primerih v odgovorih samoumevno ponujajo kolegi iz razvitih evropskih držav, prvi med njimi sosedje Avstrijci? Primer je zato dragocen in vreden velike pozornosti splošne in strokovne javnosti. Nepreklicno napoveduje novo prakso uveljavljanja interesov v prostoru, ki jo potrjujejo tudi nove zakonske rešitve.
Ponosni smo lahko na to, da v državi deluje strokovno močna nevladna organizacija, kot je DOPPS, ki zmore argumentiran dialog in nenazadnje tudi izdelavo potrebne specialistične študije. Zanimati pa bi nas moralo, kako je zamišljen konkreten proces umeščanja vetrnih elektrarn v prostor, če se je Nacionalni energetski program pri določitvi primernosti območij za gradnjo omejil le na fizično-geografske značilnosti? Težko je verjeti, da je lahko upoštevanje ugotovitve ene študije, ki obravnava en vidik varstva, dovolj za nemoteno gradnjo vetrnih elektrarn v prostoru. Laže bi bilo, če bi bil energetski program vključen v državni razvojni program investicij, ki bi bil skozi transparenten proces že ustrezno usklajen tudi z drugimi razvojnimi dokumenti na nacionalni ravni, in če bi imel tudi prostorski del, ki bi razvojne ambicije uskladil tudi s prostorskimi možnostmi državnega ozemlja.
Slovenski prostor je relativno majhen, zbit in zelo pester na majhnih razdaljah (velika prednost Slovenije v Evropi), od morja preko gora do gričevij in panonskih ravnic. Njegov potencial za specialni turizem je ogromen in neizkoriščen, a ekonomsko lahko izredno uspešen. Turizem je pravzaprav edina panoga, ki je tudi v krizi v rasti. Delovna mesta so na podeželju, doma, ni treba v mesta, če bi le slovenska politika to dojela in znala podpreti. Laično imenujem to dejavnost integralna ponudba, ker obsega domačo hrano, naravno pridelano, dodelane turistične produkte, kot pravijo aktivnostim, od strokovnega vodenja k naravni in kulturni dediščini do pohodništva, in tako dalje.
Postavljanje visokih vetrnic v Sloveniji kjerkoli zelo hudo degradira vsakršen prostor. Razvrednoti mu potencial, ki sem ga omenil. To bi bila industrializacija, predvsem delov prostora, ki so izpostavljeni (višina) in pretežno v naravi, niti ne v kulturni krajini (pašniki, polja).
Prvo vprašanje je, zakaj potrebujemo vetrnice, njihova smiselnost, kako nujne so, ali lahko počakamo, da o njih odločijo naslednje generacije, skratka, dandanašnji bi bile vetrnice v slovenskih krajinah primer izrazito netrajnostne rabe prostora. Po 20 letih se miti o pozitivnih lastnostih vetrnic rušijo. Lahko smo veseli, da se je tako izteklo, da jih, razen ene, nimamo. Tu gre največja zahvala DOPPSu, pri čemer je treba povedati, da brez odvetnika, ki mu je mar narava, tega uspeha ne bi bilo. Po nepravni plati ne dosežeš nič!
Še vedno lahko uveljavimo načelo previdnosti v vseh drugih krajinah, saj kar nekaj strokovnih študij, recimo za države, ki so jih v velikem številu nasadili dokaže, po vseh teh letih izkušenj, prakse, da so vetrnice dim in ne nadomestilo za klasične vire energije (premog, plin, jedrska energija, hidro energija), torej niso zanesljiva tehnologija pridobivanja energije, zelo je odvisna od lokalnih razmer in je tudi zelo potratna in draga, saj izkoristi le od 10 do 20 odstotkov vetrne energije in ima umetno precej dvignjeno ceno. Če pa upoštevamo še dokazano degradacijo in industrializacijo prostora pa so sploh, po domače, neumnost in sama škoda.
Zakaj in od kod tak pritisk za njihovo postavljanje? To je sicer značilno za vetrnice. Umeščajo se pod pritiskom od zgoraj v vseh državah, od strani določene politike, ne od spodaj. Ljudje jih ne potrebujemo.
Pač, zaradi hudih subvencij in obveznega odkupa elektrike po znatno višji ceni so investitorji celo tako radodarni, da obljubljajo ljudem rente in občinam del donosa. Vetrnice so zanesljiva investicija, zato tudi v bankah ni problema s krediti.
Katastrofalna in podkupovalna politika! Izven vsakega tržnega mehanizma.
Ja, tako bi lahko vsak produkt ali storitev lahko pospeševali.
In prav zato vetrnice poganjajo marsikje in ne zaradi potrebe po njih ali zaradi kakšnih pomembnih rezultatov njihovega delovanja.
In če bi že kakšno panogo tako subvencionirali v Sloveniji, je to kvečjemu specialni turizem, ki nudi veliko zanesljivih delovnih mest, ki niso podvržena muham delodajalcev, medtem, ki vetrnice praktično ne dajo nobenega. Sedanje subvencije v turizmu in kmetijstvu so minimalne proti temu, kar bi šlo vetrnicam.
In kam bi šel denar, ki bi ga pobirali vetrničarji? Za tisto na Griškem polju 3 mio evrov. K proizvajalcem vetrnic, to pa je v Nemčijo in druge države. Skratka, še ena huda zabloda, da država subvencionira tuje proizvajalce. Še posebej je to najmanj cinično v krizi, v kakršni smo, za izplen, ki je dokazano dim.
Morda izkoristim drug prispevek za navedbo virov, kdor pa utegne, si lahko prebere o vetrnicah daljši koristen prispevek novinarke Dragice Jaksetič v 4.številki Delo De facto, december 2012.