V Dnevniku je danes mogoče prebrati članek o študiji DOPPS, ki ugotavlja, da je v Sloveniji območij za nemoteno gradnjo vetrnih elektrarn dovolj, in o predlogu DOPPS za korekcijo Nacionalnega energetskega programa za obdobje do leta 2030, s katero bi iz njega izločili sedem odstotkov potencialnih območij za gradnjo vetrnih elektrarn. Bralec iz prispevka izve, da vetrne elektrarne ogrožajo predvsem ujede, ki zato, ker nimajo naravnih sovražnikov, niso vajene oprezati za nevarnostjo v zraku. Ker je ujed malo, prostora za gradnjo vetrnih elektrarn izven njihovega življenjskega okolja pa dovolj, deluje utemeljitev ugledne nevladne organizacije prepričljivo.
Vendar pa je sporočilo primera širše. Poglejmo. Iz primera bi lahko sklepali, da je potencialno ogrožanje ujed edina ovira za gradnjo vetrnih elektrarn v Sloveniji. Kaj pa lahko pričakujemo, ko bo treba v prostor umestiti druge energetske naprave, če razmišljamo o potencialni koliziji posameznega tipa gradnje z drugimi ogroženimi prvinami in vrednotami naravnega in kulturnega porekla? Ali naj, sodeč po primeru vetrnih elektrarn razumemo, da se v Sloveniji varstveni interesi, glede katerih je dosežen visok, pogosto tudi mednaroden družbeni konsenz, uveljavljajo neodvisno, na primer preko nevladnih organizacij, in to šele po tem, ko so si sektorski razvojni programi primeren prostor že opredelili v svojih dokumentih na nacionalni ravni? Ali kdo verjame, da je količina prostora, ki je v Nacionalnem energetskem programu opredeljen za potencialno primernega za gradnjo vetrnih elektrarn, primerna zgolj za vetrne elektrarne? Kako se bodo po analogiji tega primera v Sloveniji reševale druge potencialne kolizije rab prostora? Smo se torej odrekli prostorskemu planiranju, ki je uveljavljeno orodje za usklajevanje med konfliktnimi rabami prostora, in ki nam ga v takih primerih v odgovorih samoumevno ponujajo kolegi iz razvitih evropskih držav, prvi med njimi sosedje Avstrijci? Primer je zato dragocen in vreden velike pozornosti splošne in strokovne javnosti. Nepreklicno napoveduje novo prakso uveljavljanja interesov v prostoru, ki jo potrjujejo tudi nove zakonske rešitve.
Ponosni smo lahko na to, da v državi deluje strokovno močna nevladna organizacija, kot je DOPPS, ki zmore argumentiran dialog in nenazadnje tudi izdelavo potrebne specialistične študije. Zanimati pa bi nas moralo, kako je zamišljen konkreten proces umeščanja vetrnih elektrarn v prostor, če se je Nacionalni energetski program pri določitvi primernosti območij za gradnjo omejil le na fizično-geografske značilnosti? Težko je verjeti, da je lahko upoštevanje ugotovitve ene študije, ki obravnava en vidik varstva, dovolj za nemoteno gradnjo vetrnih elektrarn v prostoru. Laže bi bilo, če bi bil energetski program vključen v državni razvojni program investicij, ki bi bil skozi transparenten proces že ustrezno usklajen tudi z drugimi razvojnimi dokumenti na nacionalni ravni, in če bi imel tudi prostorski del, ki bi razvojne ambicije uskladil tudi s prostorskimi možnostmi državnega ozemlja.
