Funkcionalne regije so območja z visoko frekvenco notranjih regionalnih interakcij. Najpogosteje se za opredelitev funkcionalnih regij uporablja podatke o dnevnih migracijah prebivalcev na delo in v šolo, ker je vzorec dnevnih migracij praviloma dober približek tudi za zamejitev drugih vrst interakcij.
Zakaj funkcionalne regije?
Koncept funcionalnih regij se je v zadnjih desetletjih razmeroma neodvisno razvil v mnogih državah po svetu, kar kaže na globalno naravo teženj v prostorskem razvoju mest in širših območij na eni strani, in na očitno uporabnost koncepta na drugi strani.
Vsakdanje delovanje sodobnega mesta je namreč predvsem zaradi vedno večje mobilnosti prebivalstva v zadnjih desetletjih postalo v tolikšni meri soodvisno od njegovega zaledja, da se njegovega razvoja že nekaj časa ne more več obravnavati ločeno od razvoja širšega prostora. Pri opredelitvi in zamejitvi funkcionalnih regij zato nikakor ne gre le za teoretično vprašanje, ampak predvsem za realno potrebo po upravljanju funkcionalno povezanih območij, ki segajo prek meja posameznih občin ali celo pokrajin, ne obsegajo pa celotnih območij dežel ali držav.
Prav zato je tudi OECD že leta 2002 pripravil posebno poročilo o funkcionalnih regijah, v katerem je ugotavljal kako posamezne države članice opredeljujejo funkcionalne regije, kako jih uporabljajo, kakšne so njihove pristojnosti, pravice in finančni viri. Tako kot večina strokovne literature je tudi OECD opredelitev funkcionalnih regij oprl na lokalne trge dela, v katerih se povpraševanje in ponudba delovne sile kolikor toliko dobro ujemata.
Uporaba koncepta funkcionalnih regij
Večina zamejitev funkcionalnih regij temelji na občinskih mejah, kar omogoča tudi statistično obravnavo. OECD tako v svojem poročilu ugotavlja, da razen Danske, Madžarske, Portugalske in Češke vse članice funkcionalne regije uporabljajo kot podlago za socio-ekonomske analize, strukturne raziskave lokalnih trgov dela in ocenjevanje regionalnih razlik. Koncept funkcionalnih regij nekaterim držav služi tudi kot osnova za analizo in opredelitev t.i. ranljivih regij, torej območij, ki potrebujejo pomoč. V nekaterih državah (Avstrija, Danska, Švica) so funkcionalne regije tudi okvir za izvajanje določenih politik v zvezi s trgom delovne sile in dostopnostjo. V drugih (Finska, Francija, Nemčija, Italija, Velika Britanija) pa funkcionalne regije služijo kot osnova za določanje območij, ki lahko zaprosijo za pomoč in podporo na nacionalnem ali evropskem nivoju.
Primer Švice
Zanimiv je primer politike aglomeracij v Švici, ki ključen izziv v zvezi s funkcionalnimi regijami vidi v težavnosti dolgoročnega reševanja problemov, ki segajo preko meja pristojnosti posameznih občin. Za reševanje problemov aglomeracij, ki so opredeljene kot funkcionalne regije, sta potrebna (1) izboljšanje sodelovanja znotraj aglomeracij, ter (2) integralni pristop, pri čemer je treba okrepiti zlasti sodelovanje med različnimi sektorji. Program aglomeracij je predvsem inštrument za izboljšanje sodelovanja in koordinacijo v urbanih območjih. Aglomeracije naj bi razvile izvedbeno naravnana orodja za različna področja, kot so socialna in kulturna politika, prostorsko planiranje in podobno. Država za izvajanje teh orodij nudi tudi določeno finančno pomoč.
Primer Nemčije
Za večje in pomembnejše funkcionalne regije, ki so tudi pomembna vozlišča v globalnem omrežju mest, se je uveljavil izraz metropolitanske regije. Na ravni politik, vezanih na koncept metropolitanskih regij, je zanimiv primer t.i. evropskih metropolitanskih regij v Nemčiji. Koncepta metropolitanskih regij ne uveljavlja kot togo administrativno strukturo, kjer bi se močne regije razvijale na račun šibkejših regij, pač pa želi politika doseči krepitev specifičnih prednosti posameznih metropolitanskih regij in dopustiti šibkejšim regijam, da imajo koristi od rasti svojih središč. Namen je doseči tesno sodelovanje med središči, njihovo okolico in perifernimi regijami. Za lažje upravljanje v okviru metropolitanskih regij ima velik pomen ustanovitev in razvoj partnerstva s skupnimi odgovornostmi, v katerem sodelujejo središča, okoliška območja in periferne regije, kot tudi krepitev sodelovanja med metropolami, drugimi urbanimi središči in podeželskimi območji znotraj metropolitanskih regij.
Pa pri nas?
V Sloveniji ne poznamo formalne opredelitve funkcionalnih regij, kakršne obravnava npr. študija OECD. Vendar pa Strategija prostorskega razvoja Slovenije opredeljuje kategorijo širših mestnih območij, ki jih glede na opisane značilnosti lahko primerjamo s pojmom funkcionalnih regij. Strategija opredeli širša mestna območja kot območja več lokalnih skupnosti, ki obkrožajo mestno občino. Ta območja naj bi bila tesno povezana z osrednjim mestom, v katerem so številna delovna mesta ter raznolike in raznovrstne urbane dejavnosti. Opredeljujejo jih intenzivni tokovi, kakršne so npr. močne vsakodnevne delovne in druge migracije. Širša mestna območja strategija opredeli kot območja okoli središč nacionalnega pomena, izrecno pa našteje širša mestna območja Ljubljane, Maribora, Kopra, Celja in Nove Gorice.
Trenutno se torej koncepta funkcionalnih regij pri nas v praksi ne uporablja, čeprav je potreba po upravljanju funkcionalno povezanih območij preko občinskih meja vsaj na področju prometa še kako očitna. Večkrat spodleteli projekt uvedbe administrativnih regij oziroma pokrajin se v ta namen ne kaže več kot obetavna rešitev, nenazadnje je tovrstno administrativno regionalizacijo v svoji oceni stanja v prostoru za Slovenijo (dokument, imenovan Territorial Review) izrecno odsvetoval tudi OECD. Zato je morda skrajni čas, da začnemo razmišljati tudi o drugačnih rešitvah, kakršne omogoča koncept funkcionalnih regij.
Povezava na okroglo mizo o funkcionalnih regijah v Sloveniji
