Večina evropskih držav se v zadnjem desetletju sooča z nujnostjo prenove stanovanjskega fonda iz druge polovice 20. stoletja. Številne v sodelovanju z mestnimi upravami razvijajo celovite strategije regeneracije stanovanjskih naselij in jih vključujejo v državne stanovanjske politike in mestne razvojne programe. Strategije vključujejo poleg prenove stavb, zunanjega prostora, energetske in ekološke sanacije tudi reševanje socio-ekonomskih problemov in načinov financiranja.
V Sloveniji problem staranja blokovskih naselij zanemarjamo, čeprav je bilo kar 40% obstoječih večstanovanjskih stavb zgrajenih med leti 1946-85. Naš kolektivni stanovanjski fond je glede na način gradnje, tehnične standarde in materiale zato relativno star. Strategije celovite prenove ni uspelo oblikovati še nobeni vladi ali mestni upravi, saj se politika v stanovanjski prenovi ne trudi poiskati socialnega ali ekonomskega interesa – ne glede na to, da prenova predstavlja možnost za zagon propadlega slovenskega gradbeništva in izboljšanje bivanjskih pogojev mnogih državljanov.
Zasebno lastništvo stanovanj
Glavni razlog za ignoranco je več kot 90% zasebno lastništvo stanovanj, kar prenovo prelaga na lastnike. To je velik problem, saj mnogo lastnikov, ki so po Stanovanjskem zakonu l. 1992 odkupili družbena stanovanja, danes nima sredstev za prenovo. Čeprav je bila odkupna cena stanovanj tedaj nizka, je bil nakup za večino ljudi velik finančni zalogaj. Danes so mnogi upokojeni in imajo skromne pokojnine. Z gospodarsko krizo se njihov ekonomski položaj slabša in posledično se manjšajo tudi možnosti za kakovostno prenovo. Prenove blokov so zato omejene le na nujne konstrukcijske in tehnične posodobitve, energetsko sanacijo (toplotno izolacijo, menjavo oken in fasado) in ekološke prilagoditve. Delo vodijo stanovanjski upravniki in obrtniki, večinoma brez arhitektov, urbanistov, sociologov in ekonomistov, ki bi s svojim znanjem lahko prispevali k boljšim rezultatom. Stanovanjska naselja se tako preobražajo v (energetsko sicer manj potratne) komplekse mavričnih barv s plastičnimi okni brez dodane vrednosti. Nihče se tudi ne ukvarja z dejstvom, da se je naša družba vsled civilizacijskega razvoja in menjave družbenega reda v zadnjih 50 letih temeljito spremenila.
– 50 let
Stanovanjska gradnja povojnega obdobja je nastajala v kontekstu velikega pomanjkanja stanovanj in novih družbeno-ekonomskih razmer, ki so v ospredje postavile kolektivno stanovanjsko gradnjo. Prva blokovska naselja so nastala sredi 50. let, postopoma pa se je uveljavil koncept soseske, ki je združeval stanovanja, družbene vsebine, zelenje, športno-rekreacijske dejavnosti ter urejeno prometno mrežo, ki je ločevala motorna vozila in pešce.
Soseske so gradili v dveh obdobjih: med l. 1965-72 za “idealnih” 3.000-5.000 prebivalcev in med l. 1972-85, v valu priseljevanja prebivalcev iz bivših jugoslovanskih republik, za “prekomernih” 10.000 in več prebivalcev.
Nekatere slovenske soseske so s kompleksnim urbanizmom, pestrimi stavbnimi tipi in inovativnimi tlorisi stanovanj ponudile zelo kakovostno bivanje (npr. Šišenska soseska 6, Bežigrajska soseska 3 in Bežigrajska soseska 7). Razvoj montažnih sistemov je prispeval k pocenitvi in pospešitvi gradnje, kar pa se je žal mnogokrat izrodilo v ponavljajočo gradnjo tipskih blokov v slabih urbanističnih zasnovah.
Obdobje gradnje sosesk ima pozitivne in negativne plati, a kljub temu predstavlja v razvoju slovenske kolektivne stanovanjske arhitekture napredno obdobje. Nesporne kvalitete sosesk ostajajo veliki odprti prostori med bloki, bogato zelenje, nekatere stanovanjske tipologije in tlorisi stanovanj. Problemi so se razvili zaradi nedosledne izgradnje družbenih vsebin (zanje je ob gradnji običajno zmanjkalo denarja), nedosledno urejenega prometa, neupoštevanja socio-ekonomskih dejavnikov (demografske, ekonomske in etnične pestrosti), prevelike gostote prebivalstva ter staranja stavb (gradbenih materialov, instalacij itd.). Pomembna so tudi dejstva, da danes bivamo drugače kot pred 50 leti, da so se spremenile družbene vrednote in odnos do prostora,.
+50 let
Danes se soočamo z »drugo demografsko tranzicijo« – staranjem prebivalstva, rastjo števila gospodinjstev, upadom njihovega članstva in spremenljivo sestavo. Razmere zahtevajo velikostno in prostorsko bolj prilagodljiva stanovanja, saj je stanovanjska mobilnost Slovencev majhna. Stanovanja postajajo z razvojem informacijske tehnologije in razmer na trgu dela, predvsem z začasnimi zaposlitvami, tudi delovni prostori. Družabna spletna omrežja jim dodajajo funkcijo virtualnih prostorov druženja, kar vpliva na družabno življenje v naseljih.
Individualizacija družbe zmanjšuje skrb za skupne prostore. V mnogih blokovskih naseljih, tudi manjših, so zelenice, športna in otroška igrišča slabo vzdrževana. Zaradi povečanja števila avtomobilov primanjkuje parkirišč, ki se širijo na zelenice in otroška igrišča ter dodatno slabšajo bivanjske razmere.
Gospodarska kriza, ki povečuje ekonomsko neenakost, poglablja socialne probleme, ki se v večjih soseskah poglabljajo.
Energetska sanacija ni edina naloga prenove
Vse naštete spremembe vplivajo na bivanje posameznika in skupnosti v stanovanjskih naseljih. Zato je njihova prenova kompleksna naloga, ki bi jo morale usmerjati državne in mestne stanovanjske politike ob sodelovanju vseh z načrtovanjem povezanih strok: urbanizma, arhitekture, krajinske arhitekture, ekologije, sociologije, ekonomije in financ. Vprašanje energetske sanacije ni edino pomembno vprašanje. Enako pomembna so tudi: kako v obstoječih stavbah odgovoriti potrebam stanovalcev glede velikosti in prostorske organizacije stanovanj, kako rešiti urbanistične in prometne zagate, kako spodbuditi razvoj novih oblik skupnega bivanja in zavedanje, da je prostor skupna dobrina, kako dopolniti podhranjene družbeno-ekonomske vsebine in vzporedno reševati socialne probleme, brezposelnost itd. Eno od najbolj osnovnih vprašanj prenove ostaja povezano z zasebnim lastništvom stanovanj: kako oblikovati strategijo financiranja, ki bo sprejemljiva tudi za ljudi z nižjimi dohodki?
A tudi odgovor na to bi z večjim angažmajem omenjenih akterjev ter s sodelovanjem lastnikov stanovanj lahko poiskali. V tujini obstaja mnogo primerov prenov, iz katerih se lahko marsikaj naučimo in prilagodimo našim razmeram. Eno zanimivejših strategij v zadnjem času razvijajo francoski arhitekti Frederic Druot, Anne Lacaton in Philippe Vassal. Strategija je predstavljena v knjigi Plus, ki je napovedala tudi prvo realizacijo: prenovo stolpnice Bois Le Prêtre v Parizu. Arhitekti so v prenovi sledili načelom, ki so izhajala iz povezovanja ekonomskih, socialnih, energetskih, arhitekturnih in urbanističnih dejavnikov. Ohranili so obstoječo stavbo, jo prenovili, tehnično posodobili, povečali in prilagodili stanovanja, dodali nova, uvedli manjkajoče velikostne tipe, umestili nove skupne aktivnosti za stanovalce ter uredili zunanjost in parkirišča. Energetsko sanacijo so izvedli v okviru arhitekturne prenove z dodajanjem zimskih vrtov. V proces načrtovanja so vključili vse stanovalce, ki so času prenove preživeli v stolpnici. Po potrebi so se v stolpnici preselili v večje ali manjše stanovanje.
Arhitekti so strategijo v knjigi Plus predstavili na nekaj primerih blokovske gradnje v Franciji, večinoma v lasti raznih stanovanjskih skladov. To je – v primerjavi z razpršenim lastništvom stanovanj v Sloveniji – nedvomno prednost, ki izvedbo takega projekta sploh omogoča. Zanimivo je, da so v finančno študijo vedno vključili dozidavo novih stanovanjskih enot (na strehi ali ob stavbi, če je to dopuščalo zemljišče), ki vsaj delno pokrijejo stroške prenove. To bi bilo v Sloveniji zanimivo za javne in zasebne lastnike stanovanj.
Torej – bi si lahko tisti, ki nimajo dovolj sredstev za prenovo, ta zagotovili tako, da na strehi bloka ali ob njem zgradijo nekaj novih stanovanj, jih prodajo/oddajo in pokrijejo stroške prenove? Bi lahko z dodajanjem zimskih vrtov ceneje in bolj ekološko izvajali energetsko prenovo ter povečevali stanovanja? Bi lahko prazne prostore v blokovskih naseljih (trgovske, servisne idr.) namenili za skupne prostore dela tistih ljudi, ki sicer delajo doma, za aktivnosti mladih in upokojencev ali za razvoj socialnega podjetništva? Revitalizirali zelene površine med bloki, npr. z urbanimi vrtovi?
Pri uresničevanju teh idej bi v Sloveniji verjetno naleteli na kup birokratskih, normativnih in prostorsko regulativnih ovir. Iznajti bi morali ustrezne mehanizme financiranja. Se spoprijeti z vključevanjem in povezovanjem ljudi v načrtovanje… Kakorkoli: projekt prenove stanovanjskih sosesk bi moral postati prednostna naloga državne stanovanjske politike, mest, strokovnjakov in lastnikov stanovanj.
Povezava na izvirni članek na spletni strani Trajekt.
Povezani članki:
Urbana prenova: priložnost in odgovornost
Regeneracija sosesk – primer Fužine
