Načrtovanje kompleksa večstanovanjskih stavb z neprofitnimi najemnimi stanovanji je kompleksna in zahtevna naloga. Gre namreč za močno reguliran in togo določen program. Površina stanovanj je predpisana, njihova struktura je določena s potrebami investitorja. Hkrati je treba načrtovati z veliko mero skrbnosti pri porabi javnih sredstev za določen namen in izpolnjevanje poslanstva stanovanjskega sklada MOL.
Stanovanje si kupimo ali najamemo glede na lastne preference. V okviru ponudbe si izbiramo del mesta, tip stavbe in zasnovo stanovanja. Te možnosti izbire pri najemu neprofitnega stanovanja javnega stanovanjskega sklada stanovalci nimajo, saj se ta dodeljujejo na razpisih. Bodoči stanovalci, uporabniki teh objektov torej nimajo izbire, kar projektantu nalaga dodatno odgovornost. Arhitektura mora enostavno biti dobra, predvsem funkcionalna, brez možnosti eksperimenta ali ekscesa. Bolj kot avtorski pečat arhitekture je torej pomembna funkcionalnost stanovanj in prijetnost bivalnega okolja v celoti.
Osredotočenost predvsem na bodoče uporabnike – stanovalce je zato logična in nujna. Pomembno pri tem je tudi dejstvo, da JSS MOL za razliko od večine današnjih investitorjev v večstanovanjsko gradnjo JSS MOL objekte dolgoročno ohranja v svoji lasti in z njimi upravlja. Zato je skrb za njihovo kakovost in trajnost sama po sebi umevna, pri čemer je izvedba javnega natečaja gotovo najboljša pot.
Lokacija načrtovanega kompleksa v neposredni bližini dveh predhodnih daje nalogi dodatno težo, saj gre pri obstoječih kompleksih za kakovostno arhitekturo, ki je ni enostavno preseči, s Poljem I in II ima JSS dobre izkušnje, kar še poveča pričakovanja pri načrtovanem komleksu Polje III.
Ker so predvidene površine stanovanj majhne, je manevrskega prostora pri oblikovanju samih stanovanj razmeroma malo, rešitve so si posledično po eni strani zelo podobne med seboj, po drugi strani pa prav zaradi tega vsaka drobna pomanjkljivost postane očitna. Med odličnimi in povprečnimi rešitvami lahko odločajo finese. Skoraj enako stanovanje je na primer lahko zaradi primerne razporeditve okenskih odprtin ali sanitarnih prostorov zelo fleksibilno ali pa togo. Vse to so morali projektanti upoštevati pri svojih predlogih, komisija pa pri izboru rešitev.
Rešitve močno omejujejo tudi nekatera določila planskega akta, na primer glede števila etaž, tipologije objektov, regulacijskih linij. Ta določila po nepotrebnem bistveno zožujejo pestrost rešitev. Ni jasno, zakaj je treba predpisati višino objektov, če bi lahko predpisali npr. gostoto, faktor izrabe zemljišča, pozidanost. Je mar uravnilovka vedno boljša od pestrosti? Poleg tega je predpisana tipologija: osnovni blok. Pri tem (k sreči) ni jasno, kaj osnovni blok sploh je, saj ni tehtnega razloga, da bi bilo treba tipologijo predpisati. Regulacijske črte so smiselne, če vemo kje naj bodo in zakaj. V tem primeru so določene arbitrarno, kar je razvidno tudi iz natečajnih rešitev.
Kot najbolj določujoča pa se je izkazala zahteva po dveh parkirnih mestih na stanovanje. Glede na dejstvo, da gre za socialna stanovanja na lokaciji, dobro opremljeni potrebnimi funkcijami (šola, vrtec, trgovina …) in v neposredni bližini avtobusne postaje z dobro frekvenco avtobusov je ta normativ pretiran.
Urbanistično rešitev tako močno zaznamuje prav uspešnost spopadanja z zahtevo po velikem številu parkirnih mest in očitno je, da bi bile rešitve, na čelu z nagrajenimi lahko ob zmanjšani investicijski vrednosti boljše s primernejšim številom parkirnih mest. Ob variabilni višini objektov, pa bi lahko na primer del objektov bil nižji in brez dvigal, ki sicer pomenijo razmeroma nizek strošek pri vgradnji, zasedajo pa površino in so strošek pri uporabi.
K sreči MOL pripravlja spremembe OPN, ki bodo vsaj deloma omilile parkirne normative in omogočile gradnjo z zmanjšanim številom parkirnih mest in posledično kakovostnejše bivalno okolje. Veljavni normativ, ki zahteva 2 parkirni mesti za vsako stanovanje naj bi bil omiljen le za stanovanja do 50 m2, ki bodo po novem lahko imela le eno PM. Projektanti in investitor bodo lahko, če bodo spremembe uveljavljene, manjša stanovanja za tri osebe prilagodili prostorskemu aktu. Na račun velikosti stanovanj za 3 osebe, ki bi jih zmanjšali za 2,5m2 na manj kot 50 m2 bi lahko zahtevo zmanjšali za 48 PM. S skupnim zmanjšanjem stanovanjskih površin za 120 m2 lahko torej parkirišča zmanjšamo za 1000 – 1200 m2!
Vendar bo to pomenilo namerno zmanjševanje kakovosti stanovanj, saj 50 m2 za tričlansko gospodinjstvo res ni razkošen standard. In to le zaradi novega nesmisla v prostorskem aktu, ki se iz neznanega razloga spet izogiba decimalni vejici. V primerljivih mestih je namreč zahteva po parkirnih mestih (po podatkih strokovne podlage, izdelane za spremembe OPN MOL) praviloma od 0,8 do 1 PM na stanovanje, razen Maastrichta, kjer so normativi od 1,2 do 1,9 PM na stanovanje (za socialna stanovanja od 1,2 do 1,5). Sprašujemo se, čemu služi skok z 1 PM na 2 PM? Si res ne znamo niti predstavljati, da ne bi vsakega parkirnega mesta dodelili točno določenemu uporabniku in bi jih imeli v souporabi?
Kar se tiče samih stanovanj, je fleksibilnost eden najpomembnejših vidikov oblikovanja tlorisov, pri čemer preseneča osredotočenost nekaterih rešitev na klasične družine in pare brez otrok. Mnoge rešitve so tako dokaj nefleksibilne v možnosti prilagoditve na potrebe enostarševskih družin ali na tri generacijska gospodinjstva. Pomembni vidiki so še enostavnost in jasnost zasnove vključno z zasnovo fasadnega ovoja ter primerna naravna osončenost stanovanj.
Pomembni vidik ekonomičnosti zasnove je seveda število predvidenih stanovanjskih enot, ob upoštevanju njihove kakovosti. Rešitve z bistveno manjšim številom stanovanj imajo sicer prednosti pri organizaciji parkiranja in zunanjega prostora, a po kriteriju ekonomske upravičenosti, z ozirom na družbeno poslanstvo naročnika, niso ustrezne.
Na vsa navedena vprašanja so najuspešneje odgovorili nagrajeni projekti. Komisija se je soglasno odločila, da nagradni sklad spričo velikega števila prispelih rešitev razdeli med osem projektov, ki so na vse zahteve najbolje odgovorili.
Zmagovalna rešitev arhitekturnega studia Perović Bevk skozi igro treh morfološko različnih tipov objektov nadaljuje zasnovo sosednjega kompleksa Polje 1 in se naveže na osrednji javni prostor med objekti. Pot se tako podaljša skozi sistem odprtih prostorov med objekti na jug, proti šoli in jedru Polja. Z zamiki med različnimi objekti so avtorji ustvarili zanimiv preplet ambientov in vedut. S površinami pokrovnih grmovnic okoli objektov pa je ob preglednem prostoru in tekočih povezavah znotraj območja omogočena zaščita intimnosti stanovanj v pritličjih.
Vsa stanovanja so ne glede na tipološko različnost objektov standardizirana, kar omogoča dobro in primerljivo bivalno kakovost, ob racionalizaciji gradnje. Stanovanja so v tlorisih racionalna in omogočajo zahtevane prilagoditve brez izgube funkcionalnosti.
Ljubljana bo z izgradnjo Polja III pridobila neprofitna najemna stanovanja in bivalne enote, ki jih v mestu močno primanjkuje, ob pričakovani kakovostni izvedbi gradnje pa bo kompleks Javnemu stanovanjskemu skladu in mestu tudi v ponos.
Avtorstvo grafičnega materiala: Bevk Perović
