V zadnjem Dnevnikovem Objektivu profesor Marušič opozarja, da bo v Sloveniji treba ponovno »vzpostaviti prostorsko planiranje v njegovi osnovni vlogi, v vlogi dejavnosti koordiniranja različnih družbenih interesov«. Kot piše evropske države z manjšimi deleži zavarovanega nacionalnega ozemlja kot ga ima Slovenija tako planiranje poznajo.
Vedno večja količina zavarovanih območij v Sloveniji je po Marušičevi razlagi posledica sistema urejanja prostora, v katerem se je še posebej po osamosvojitvi uveljavil institucionalni pristop k planiranju. Slednje pomeni, da je »odločanje o rabi prostora v obliki nadzora nad uveljavljanjem norm prevzela državna birokracija«. Površinski prispevek Slovenije v naravovarstveno mrežo Natura 2000 s kar 35,2% nacionalnega teritorija tako po pisanju Marušiča ni znak biotske pestrosti naše države, pač pa načina na katerega se pri nas sprejema odločitve o rabi tega prostora. Zavarovanje je namreč odločitev o rabi. Najbogatejše države imajo zavarovanega najmanj državnega teritorija kar priča o tem, da so pripravljene zavarovati minimalno potrebno količino prostora, medtem, ko bodo rabo drugih delov prostora usklajevale skladno z razvojnimi potrebami.
