V sredo, 20. junija 2012, je v Mestnem muzeju Ljubljana potekala konferenca »Priložnosti trajnostnih mest za zeleno rast«, ki je opozarjala na to, da so mesta prihodnosti naša današnja mesta, ki pa za preobrazbo v trajnostna mesta potrebujejo prenovo, posodobitev in dopolnjevanje obstoječih stavb, infrastrukture in javnega prostora. To omogočajo nova znanja in načini načrtovanja, ter storitve in produkti, ki jih danes že poznamo, v prihodnje pa bodo morala postati samoumevna.
Namen konference je bil spodbuditi zavezništvo med nevladnimi organizacijami in naprednejšimi deli gospodarstva. Kot je v uvodnem prispevku med drugim povedal Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora: »Z opozarjanjem na širšo koristnost trajnostne preobrazbe mest nevladne organizacije pomagajo razvijati povpraševanje po storitvah, ki takšno preobrazbo omogočajo. S tem širijo tržišča podjetjem, ki ponujajo ali še razvijajo ustrezne rešitve in storitve, potrebne za razvoj trajnostnih mest, in tako omogočajo zeleno rast, torej tak gospodarski razvoj, ki hkrati ustvarja dodano vrednost in izboljšuje kakovost življenja, socialno pravičnost ter preudarno uporablja naravne vire.«
Konferenca je ključne vsebine trajnostnih mest obravnavala v treh sklopih, prvi je bil namenjen trajnostni gradnji, drugi trajnostni mobilnosti v mestih, zadnji pa sintezi obojega. Sklop trajnostne gradnje je začela dr. Metka Sitar, predstojnica Katedre za arhitekturo na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru, ki je predstavitev pripravila z Vanjo Skalicky. V predstavitvi je izpostavila pomen celovitega pristopa k urbani prenovi in družbene vidike trajnostnosti v urejanju in prenovi povojnih stanovanjskih sosesk. Poudarila je vplive skandinavskih modelov, ki so pred dobrimi petdeset leti korenito spremenili urbanistično in arhitekturno prakso v Sloveniji, predstavljene so bile izkušnje stanovanjskih sosesk v Mariboru.
Klemen Fajmut iz podjetja Menerga je izpostavil, da se v mestih skriva veliko priložnosti za bolj trajnostni pristop h gradnji ter predstavil koncept urbane sinergetike. »Ta združuje integralni energetski pristop na nivoju stavbe in pa energetsko sinergijo med stavbami oziroma različnimi funkcionalnimi sklopi. Lep primer urbane sinergetike predstavlja projekt PhoenixPlaza v Zagrebu, kjer s stalnim virom ‘odpadne’ energije nakupovalnega središča ogrevamo sosednje stanovanjske bloke.«
»V sklopu trajnostne prenove objekta je nujno pristopiti k prenovi celostno, z upoštevanjem tako energijske učinkovitosti kot možnosti za izboljšavo svetlobnega ugodja in izrabe naravnega prezračevanja za čim večjo stopnjo bivalnega ugodja.« je poudarila Neža Močnik iz podjetja Velux. Slednje je še toliko pomembnejše, saj so danes prenove usmerjene le k zmanjševanju porabe energije. Kvaliteta trajnostnih objektov je odvisna od vseh, ki sodelujejo v procesu gradnje, pri čemer so pomembne izkušnje iz prakse, ki so nujne za napredek v teoriji.
Sklop, namenjen trajnostni mobilnosti, je uvedel dr. Matej Ogrin iz društva CIPRA Slovenija, ki je izpostavil prednosti trajnostne mobilnosti zlasti za družbeno in okoljsko komponento trajnostnega razvoja. Predstavil je ukrepe in načrte za izboljšanje v smeri trajnostne mobilnosti, ki jih že izvajajo v nekaterih slovenskih občinah. Večje občine izboljšujejo predvsem kolesarsko infrastrukturo, izboljšujejo in promovirajo javni potniški promet, urejajo infrastrukturo za pešce, omejujejo parkiranje in izboljšujejo pogoje za intermodalnost.
Matjaž Dovečar, CIPRA Slovenija, je predstavil sisteme javnega potniškega prometa v mestih. Ker so potrebe po mobilnosti v mestih zaradi zgostitve človekovih dejavnosti velike, jih obstoječi sistemi mestnega prometa ne dohajajo. »V majhni prednosti so novejši in manjši sistemi mestnega prometa, kakršna sta na primer v Piranu in Velenju.« je izpostavil Dovečar. Tam se mestni promet prilagaja najnovejšim mobilnostnim potrebam, kot je odprtje nakupovalnega središča, ima novejša vozila, ki so udobnejša, tišja in energetsko učinkovitejša, in boljšo opremljenost postajališč.
Temo parkirne politike je obravnaval prispevek Tadeja Žaucerja z Inštituta za politike prostora. Izpostavil je, da v trajnostnem mestu niso problem le avtomobili, temveč tudi sama parkirna mesta. Obravnaval je tri pristope k parkirni politiki: konvencionalni pristop, ki se osredotoča na zagotavljanje ponudbe parkirnih mest, pristop parkirnega managementa, ki aktivno upravlja s ponudbo in povpraševanjem, ter tržni pristop, ki se osredotoča na zagotavljanje pogojev za delovanje trga parkirnih mest.
Zadnji, sintezni sklop je začel dr. Luka Mladenovič z Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Opozoril je, da je koncept trajnostnega urbanega razvoja v ključnih slovenskih in evropskih dokumentih na področju prostorskega načrtovanja prisoten že več kot dvajset let, pa se kljub temu še vedno srečujemo z velikimi težavami pri njegovem prenosu v prakso. V prispevku je predstavil poglede na trajnostno mesto in iskanje praktično uporabne definicije, ter različne pristope k načrtovanju, ki se opredeljuje kot trajnostno, in ki je v različnih oblikah prisotni tudi v našem prostoru.
Pogled na okoljsko in energetsko infrastrukturo trajnostnega mesta je podal Marko Fatur z Ljubljanskega urbanističnega zavoda. Kot osnovno načelo je izpostavil obvladovanje snovnih tokov z zapiranjem v zaključene cikle. Poudaril je uporabnost lokalnega energetskega koncepta, ki omogoča celostni pogled na upravljanje z energijo v okviru občin, v zaključku pa je predstavil tudi projekt sežigalnice na Danskem, ki ilustrura celostni pogled na načrtovanje infrastrukture v trajnostnem mestu.
Maja Simoneti z Inštituta za politike prostora je najprej poudarila, da bo javni prostor in še posebej odprt javni prostor v trajnostnem mestu prevzel nove funkcije in tako postal torišče urbanega razvoja. Klasičnim rabam v odprtem prostoru se bodo na primer pridružile ureditve iz naslova blaženja podnebnih sprememb in trajnostne mobilnosti. Za realizacijo vseh programov in ureditev bo v mestu premalo prostora in sredstev, zato bodo vse bolj aktualne različne oblike delitve prostora in odgovornosti za urejanje, v rešitve bodo morale biti vključene javne in zasebne površine, javna in zasebna sredstva, strokovnjaki in laiki. »Načrtovalci se lahko napredujočemu trendu prilagodijo tako, da izboljšajo tehnike argumentiranja in uveljavljanja funkcij javnega prostora v procesih načrtovanja in da čim bolj razvijejo sposobnosti sodelovanja v različnih, tudi neklasičnih oblikah urejanja javnega prostora,« je poudarila.
Zadnji predavatelj je bil gost s Švedske Lars Bylund, sicer med drugim predavatelj na Bergen School of Architecture. Bylund je predstavil primer trajnostne soseske Hammarby Sjöstad v Stockholmu, pri katere zasnovi je sodeloval. Soseska je bila zgrajena na predhodno močno degradiranem industrijskem območju, zato je bila pred začetkom del potrebna velika investicija države v sanacijo območja. Danes je soseska vzorčni primer trajnostnega območja.
Več predavateljev je izpostavilo, da je za trajnostno mesto ključno upravljanje, tako z vidika obvladovanja snovnih in energijskih tokov, kot z vidika mobilnosti ali javnega prostora. Gost s Švedske pa je v razpravi dodal še en pomemben poudarek: do preobrazbe v trajnostna mesta bo težko prišlo brez ustrezne podpore javnega sektorja in predvsem politične podpore. Za zasebni sektor pa trajnostno mesto predstavlja široko paleto poslovnih priložnosti skozi inovacije in uvajanje sodobnih produktov in storitev ter skozi iskanje sinergij v območjih in povezovanja med njimi.
Prezentacije (pdf):
