Na področju prostorskega načrtovanja občani vse pogosteje oblikujejo in izražajo svoja stališča v skupinah. Pri tem gre lahko za občane, ki jih načrtovana ureditev neposredno prizadene, ali pa za občane, ki jim je mar za širšo dobrobit v lokalnem okolju. Take interesne skupine prebivalcev se lahko organizirajo le kratkotrajno, kot civilne iniciative, ali pa trajneje kot lokalne pobude. Za trajnostno naravnane načrtovalske usmeritve v določenem okolju so pomembne predvsem lokalne pobude, ki lahko veliko prispevajo h kakovosti načrtovanih ureditev.
Odločevalci, ki se pri vključevanju javnosti v praksi še vedno najraje držijo kar zakonsko določnih minimalno določenih pravil ravnanja, takih pobud ne upoštevajo nič drugače kot glasov posameznikov. Civilne iniciative ali lokalne pobude namreč v slovenskem pravnem redu kot take nimajo posebnega položaja. Čeprav:
– Aarhuška konvencija (Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva) opredeljuje javnost kot eno ali več fizičnih ali pravnih oseb in, v skladu z notranjo zakonodajo ali prakso posameznih držav, njihova združenja, organizacije ali skupine in tudi
– Zakon o prostorskem načrtovanju določa, da morajo pristojni državni in občinski organi omogočati izražanje interesov posameznic in posameznikov in skupin prebivalstva.
To pomeni, da splošna pravila, načela, ki so vodilo razumevanju sodelovanja javnosti, skupine prebivalstva izpostavljajo kot posebno, od posameznika različno organiziranost prebivalstva. Ker pa takim organiziranim skupinam prebivalstva manjka »pravna osebnost« imajo v praksi veliko težav pri uveljavljanju svojega, od posameznika močnejšega, glasu.
Vendar pa veljavna zakonodaja dopušča večjo organiziranost takih skupin, kar lahko poveča tudi učinek njihovega delovanja. Lokalne pobude so same že itak bolj ali manj organizirane na podlagi pisanih ali nepisanih pravil delovanja. Lahko pa svoje delovanje še bolj formalizirajo s sklenitvijo družbene pogodbe na podlagi Obligacijskega zakonika (členi 990 – 1002). To je dejansko nov pravni institut v Sloveniji, ki ga prej obligacijska pravila niso poznala. Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen. Družbena pogodba je tako organizacijska tvorba, ki omogoča sodelovanje fizičnih oseb pri uresničitvi njihovih skupnih interesov. Vendar pa pri družbeni pogodbi ne pride do stopnje institucionalizacije, po kateri bi bilo potrebno to združbo registrirati, zato tudi ne pridobi pravne osebnosti.
Bistvena za to pogodbo je določitev namena in volja družbenikov, da si prizadevajo doseči skupni namen. Temeljna dolžnost sodelujočih pogodbenikov pa je določen prispevek, ki je lahko denaren ali stvaren, ali v obliki pravice. Minimum vložka ni določen, naj bi pa zadoščal za doseganje namena pogodbe. Prispevki morajo biti enakovredni. Vsak družbenik ima en glas, lahko pa se odločijo, da poslovodstvo opravlja le nekaj družbenikov. Glede na to, da gre pri družbeni pogodbi tudi za premoženjski vidik, bi bilo možno za denarno premoženje odpreti na podlagi pogodbe tudi poseben račun pri banki.
Družba lahko preneha s svojim delovanjem, ko poteče čas, za katerega je ustanovljena, ko je dosežen namen ustanovitve, če tako sklenejo družbeniki, z odpovedjo. Če družba preneha, je potrebno izvesti postopek likvidacije. Vse podrobnejše ureditve so v veliki meri prepuščene pogodbeni ureditvi družbenikov. Kot zanimivost – na podlagi družbene pogodbe je že organizirana vsaj ena civilna iniciativa, in sicer CIM-AVK Civilna iniciativa Mengeš za Alpsko vodo izpod Krvavca.
