Kot danes poročata Dnevnik in Finance je vlada oblikovala zakonski predlog, verjetno gre za spremembe Zakona o graditvi objektov, ki naj bi vsem, ki so gradili pred 25. junijem 1991, in tistim, ki so gradili na podlagi lokacijskega dovoljenja pred letom 2003, omogočil, da objekte legalizirajo. Kot piše Dnevnik, bi lastniki lahko kar neposredno pridobili uporabno dovoljenje in s tem preskočili fazo gradbenega dovoljenja.
“S tem zakonom bi mejo za legalizacijo na črno zgrajenih objektov premaknili iz leta 1967, kot velja danes, na leto 1991. Legalizirati bo tako mogoče vse črne gradnje, zgrajene pred osamosvojitvijo, ki jih še nismo podrli,” je predlog za Dnevnik komentirala glavna okoljska inšpektorica Aleksandra Velkovrh in opozorila, da objektov v varovanih območjih, kot so krajinski in narodni parki, vodovarstvena območja in podobno po tem zakonu ne bo mogoče legalizirati. Sprejem zakona bi pomenil prekinitev postopkov proti vsem črnograditeljem, ki bi v letu dni po objavi predpisa za svoje objekte pridobili uporabna dovoljenja.
Črnograditelji naj bi, če bo predlog sprejet, morali upravni enoti predložiti dokazilo o pravici graditi, geodetski načrt objekta, fotografije fasad, podatke o površini stavbe in izjavo, da je objekt postavljen v skladu s pravili stroke v času gradnje, ter dokazilo o plačanem komunalnem prispevku. Pred izdajo uporabnega dovoljenja pa bo moral lastnik objekta poravnati še nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki mu ga bodo odmerili na upravni enoti.
Iz časopisnih poročil je sicer težko sklepati o podrobnostih predlagane zakonske ureditve, in morda ji bomo s spodnjim komentarjem naredili krivico. Pa vendar – iz zapisanega izhaja, da gre za precej radikalen ukrep, ki odpira več vprašanj kot pa jih zapira. Kot prvo se postavlja vprašanje, kakšen je motiv za tak predlog – legalizacija za nazaj namreč v ničemer ne skrajšuje postopkov in procesov za pridobitev novih gradbenih dovoljenj, ki bi lahko pospešili investicijske cikle, in ki so javno opredeljen cilj te in že mnogih prejšnjih vlad. Drugo vprašanje je, od kod odločitev za mejo za legalizacijo na dan osamosvojitve Slovenije? V nasprotju s prejšnjo mejo v letu 1967 in deloma tudi mejo v letu 2003 namreč ta nima nobene smiselne opore v predpisih, ki so urejali graditev objektov. Tretje vprašanje bo zadevalo tiste črnograditelje, ki jim je država njihovo gradnjo že porušila, pa bi bili skladno z novo ureditvijo upravičeni do legalizacije – bodo upravičeni do odškodnine? Koliko med njimi se bo odločilo za tožbe proti državi? In še četrto vprašanje, ki je načelne narave. Kakšno sporočilo ponovljena legalizacija pošilja novim graditeljem? Gradite na črno, potem pa dovolj dolgo zavlačujte postopke in upajte na neučinkovitost inšpekcije. Slej ko prej vas bo doletela nova legalizacija.
” – izjavo, da je objekt postavljen v skladu s pravili stroke v času gradnje, ter dokazilo o plačanem komunalnem prispevku”
Samograditelj, ki je objekt gradil na črno (to strokovna podjetja niso bila) težko da VERODOSTOJNO izjavo o kvaliteti gradnje skladno s strokovnimi pravili – ob tem bi se vsi norčevali iz “strokovnih pravil”; če bo to moral podati strokovnjak, je pa problem, kje takega dobiti, da bo s svojim imenom in licenco zagovarjal (nedovoljeno) gradnjo nerazvidne kvalitete; če bo občina pobrala komunalni prispevek, bo morala parcelo komunalno opremiti – ne glede na to, na kakšnih razpršenih lokacijah bodo; komunalna oprema, ki je skladna s pravili varstva okolja po Direktivah EU je zahtevna investicija – ali jo bo “črno graditelj” lahko plačal? “Črne gradnje” v poplavno nevarnih območjih bodo še vedno izvzete, v Ljubljani jih je pa veliko – predlog bi morala vlada bolj obdelati iz različnih zornih kotov urejanja prostora in zagotavljanja kvalitetnih nepremičnin (na (mednarodnem!) trgu!)
Jaz osebno imam problem ker ne morem legalizirati stanovanjeske stavbe ker so jo starši od moje žene postavili leta 1983, s tem da so starejšo dotrajano hišo podrli. Papirjev za nadomestno gradnjo ni v tistem času žal nihče iskal, sedaj imam pa velike probleme ker bi rad zadevo uredil. Poleg tega imam celo parcelo zazidljivo. Če bo zakon sprejet bom zelo vesel.
Uroš po historjatu oziroma zapisku iz zemljiške knjige lahko dokažeš, da je tam prej stal star objekt in na podlagi tega, da je cela parcela stavbna bi lahko legaliziral. Kako to, da ti tega na upravni niso povedali?
Urediti ali opustiti bi morali druge stvari, ki zavirajo pridobivanje gradbenih dovoljenj (tudi za legalizacijo) kot npr.:
– neurejeni katastri, katastrske meje in zemljiške knjige
– prostorski plani, ki se (predvsem zaradi državnih soglasodajalcev) ne sprejemajo in posledično se ne spreminja namembnost zemljišč, ponekod tudi že več kot 10 let
– obveznost priključitve na javno infrastrukturo in posledično obveznost pridobivanja služnosti, ki je marsikdaj misija nemogoče
– drakonske prepovedi v občinskih prostorskih aktih nekaterih občin (popolna prepoved vseh gradenj na kmetijskih zemljiščih, čeprav bi po predpisih nekatere pomožne kmetijske objekte lahko gradili)
– vodna in priobalna zemljišča, poplavna, erozijska in druga ogrožena območja, kjer se strokovne službe (soglasodajalci) držijo zakonov kot pijanec plota, namesto da bi uporabili tudi kaj svojega strokovnega znanja (v poplavnem območju obravnavajo enako postavitev hiše ali štirih stebrov za latnik; čeprav vodotoka ni več se še vedno prepoveduje gradnje v priobalnem zemljišču…)
– popolna svoboda pri ugovarjanju in pritožbah sosedov na GD brez sankcij za lažnivo navajanje
itd.
Namesto tega pa kar poprek legalizacija! In narediš za budale vse, ki so se trudili izdelat projekt, pridobili gradbeno dovoljenje, izborili krvavi pot na sodiščih zaradi nesoglasja sosedov, se skeširali za služnosti, zbirali kocke betona, certifikate, plačevali nadzornike, geomehanike… Po mojem mnenju skrajno nedopusto.
Pa ne gre samo za budale: zaradi strokovne gradnje in nadzora nad gradnjo (v času projektiranja, izvedbe in uporabe) se lahko zanesemo, da se nam ne bodo rušili objekti na glavo v primeru kakega potresa kot sedaj v Italiji.
Pred zakonom naj bi bili vsi enaki. Seveda, bodo rekli, saj ste – to ustavno pravilo pa potem izigrajo tako, da spreminjajo zakone tako kot jim paše.
Sami smo za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše morali upoštevati vse parametre, sosed pa ima na črno postavljeno hišo na meji naše parcele, tako če hoče iti okrog hiše mora po naši parceli. Zakaj je potem potrebno pridobivati dovoljenja, če tako ali tako država legalizira ta “črne”.
Prostorski načrtovalec, dr. Andrej Pogačnik, je zapisal, da se civilizirana Evropa začne tam, kjer se nehajo črne gradnje. Na škodljivost ukrepa in visoko breme stroškov, ki jih država ob splošnih gradbenih amnestijah nalaga celotni družbi na račun “črnograditeljev” je na italijanski televiziji Rai Due opozarjal novinar, esejist in pisatelj Marco Travaglio (Marco Travaglio ad Annozero parla di abusi …)Predstavil je podatke združenja za zaščito okolja Legambiente, po katerih so ob gradbeni amnestiji leta 1994 investitorji v proračun konkretne občine ob prijavi plačali le po 900 €, za komunalno opremo prej nezakonitih gradenj pa je bilo v povprečju potrebnih še 29.000 € iz davkoplačevalske blagajne na vsako legalizirano enoto. In prav zato, ker posameznik na ta način obide finančne norme in škoduje družbi, na območju katere nezakonito gradi, se nedovoljeno prisvajanje prostora v razvitih evropskih državah opredeljuje kot kriminalno dejanje. Italijanski minister za okolje Corrado Clini, kljub političnim pritiskom odločno nasprotuje novi gradbeni amnestiji in prav bi bilo, da bi ga posnemal tudi slovenski, saj se tudi na ta način Evropi in svetu sporoča, kam Republika Slovenija glede spoštovanja pravnih pravil in načel pravne države sodi danes. Nezakonito prisvajanje prostora namreč predstavlja družbeno hipokrizijo, nekoč enačeno le z balkansko-mediteranskim pojavom, kot očitnim dokazom, da pravni sistem ne deluje. Legalizacije nedovoljenih gradenj družbeno skupnost bremenijo z dejstvom, da dejansko prevladajo tisti, ki brezobzirno kršijo moralo in pravo. Biti pošten je tako sinonim za biti neumen investitor legalne gradnje, saj vnaprej napovedanih sankcij za določene kršitelje področne zakonodaje ni, vladavina prava, glas razuma in zdrava pamet pa se umikajo logiki moči in anarhiji, ki sta v neskladju s splošnimi dosežki civilizacije, etosa in kulture.
Sam sem gradil hišo na črno,potem sem po takoimenovanem Jazbinškovem zakonu plačal depozit za legalizacijo črne gradnje in plačal prav tako za degradacijo in uzurpacijo parcele. Lokacijska kokumentacija je bila pri koncu, samo to, da se je pojavil zakon o denacionalizaciji, pa vsi papirji naenkrat niso nič vredni. Pred enim tednom pa sem dobil odločbo inšpekcije o rušitvi hiše. Kje je tu pravica?
Država slovenija je po osamosvojitvi že enkrat dala priložnost VSEM črnograditeljem, da uredijo status svoje nepremičnine, ob plačilu moratorija na rušitev in plačilu odmere za uzurpacijo prostora. Ponovna možnost legalizacije kaže na nemoč pravne države, ohlapnost moralnih in zakonskih norm in uničuje možnosti za krepitev vrednot poštenosti in spoštovanja zakonov.
Ne samo, da država ni uvedla nobenih sankcij proti osebam, ki niso po letu 1990 plačali moratorija in s tem pokazali voljo, da status nepremičnine uredijo ampak tudi ni strogo in brezkompromisno z inšpekcijskimi ukrepi preprečevala vsake nove črnogradnje po tem letu. Taki državi se lahko vsi državljani smejejo v brk in počnejo, kar hočejo. Črnogradnja je prav tako kriminal, kot kraja in podobno in za kriminalna dejanja so primerne le kazni, ničelna toleranca in strogo preprečevanje.