V dneh, ko z urbanimi sprehodi Jane’s Walk ponovno spodbujamo pešačenje po vsakdanjih opravkih in promoviramo hodljivost mest, bo naša pozornost usmerjena tudi v podrobnosti, ki se jih med običajno rabo prostora manj zavedamo. Zanimalo nas bo, kje in zakaj je hoja bolj ali manj udobna, kaj prispeva k privlačnosti okolja za hojo, kaj nas od pešačenja odvrača, kako premagujemo pomanjkljivosti, in kako lahko s hojo prispevamo k utrjevanju lokalne skupnosti ter razvoju lokalnega gospodarstva. Ugotovili bomo, da številne značilnosti fizičnega okolja vplivajo na to, kaj se v prostoru dogaja in kako ljudje uporabljamo prostor. Spoznavali bomo, da je hodljivost kot privlačnost prostora za pešačenje značilnost fizičnega in družbenega okolja hkrati. Opozarjanje na prednosti hodljivosti za razvoj lokalnega okolja, za zdravje prebivalcev, skupnosti in lokalne ekonomije, je v prvi vrsti povezano s skrbjo za fizično okolje, ki podpira koncept hodljivosti.
Med hojo se bo težko izogniti drevju. Mestna drevesa spodbujajo rabo odprtega prostora. Pešačenje je v družbi dreves prijetnejše, drevesa pa povečujejo splošno gostoljubnost okolja za druženje in prispevajo k prijetnosti in lepoti mestnega okolja. Drevesa kot arhetip narave dobro vplivajo na psihofizično počutje ljudi v mestu. Drevesa pomembno prispevajo k zdravju, lepoti in funkcionalnosti mestnega okolja. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu.
V kontekstu vzdržnega razvoja, podnebnih sprememb in kritičnega zdravstvenega stanja prebivalcev razvitega sveta mestno drevje še pridobiva na pomenu, rasteta pa tudi njegova ekonomska in politična vrednost. Medtem, ko je župan New Yorka Bloomberg leta 2007 napovedal, da bo v mestu v desetih letih posajenih milijon novih dreves, so v Londonu leto kasneje z novo metodo vrednotenja mestnih dreves določili, da je viktorijanska platana na trgu Berkeley vredna 750 000 funtov. Če je povprečna vrednost mestnega drevesa v centralnem Londonu 12 000 funtov, je ta platana zaradi velikosti, zdravja, zgodovinske vrednost in števila ljudi, ki jim koristi, vredna toliko več. Dolgoživost, ki priča o zdravju drevesa in predvsem o ustreznem varovanju le tega, pa je v mestu zelo težko zagotoviti. Na veliko popularnost mestnega drevja poleg nesporne vrednosti drevja, vsesplošne privlačnosti in sporočilne moči, pomembno vpliva prav ogroženost dreves v urbanem okolju. Danes je v večini sodobnih mest mnogo lažje zgraditi hišo kot drevesu zagotoviti prostor in druge pogoje za rast in razvoj. V mestu so drevesa ogrožena in zato so potrebna posebno skrbne in strokovne nege. Skrbno ravnanje se začne pri načrtovanju prostora za rast, najprej pri rezervaciji prostora v planu, nato pri oblikovanju v načrtu, nadaljuje se pri izbiri vrste in nakupu sadike, pomembno se strokovnost in skrbnost preverjata pri izvedbi saditve, v polni meri pa dokažeta z vzdrževanjem in zaščito oz varovanjem drevja.
Koristnost drevja v mestnem okolju pride v polni meri do izraza zgolj in samo, če je drevo v dobri kondiciji, zdravo in lepo. Številna drevesa v slovenskih naseljih so daleč od dobre kondicije. Domači urbani drevesni fond je po eni strani zastaran, večinoma posajen pred štirideset in več leti, desetletja slabo vzdrževan, nestrokovno in neodgovorno obravnavan. Tudi letos smo bili lahko pred olistanjem priča številnim primerom obglavljanja dreves oziroma nestrokovnega žaganja debelejših vej, ki trajno prizadane drevo in zmaliči obliko krošnje. Razlogi za uničevanje so različni, v glavnem se storilci izgovarjajo na kaprice prebivalcev, upravnikov, voznikov. Praksa zaščite drevja na gradbiščih je izrazito slaba, predpisov se ne upošteva, drevje pa se skoraj praviloma trajno pohabi ali življenjsko prizadene in na koncu odstrani. Standard sajenja novih dreves se počasi izboljšuje, a evropskih drevesničarskih standardov ne uspemo v celoti uveljaviti. V Sloveniji še vedno tudi solimo ceste in pločnike, neodgovorno parkiramo, ne zahtevamo obvezne nadomestne saditve za vsako odstranjeno drevo in ne uveljavljamo absolutnega varstva odraslega mestnega drevja.
V zadnjih dveh desetletjih so številna evropska mesta zaradi izrednega pomena drevja uveljavila javni interes za varstvo odraslega drevja ter s tem podredila tudi ravnanje z drevjem v zasebni lasti občim pravilom, ki običajno zahtevajo vsaj troje: splošno varstvo odraslega drevja pred posekom, obveznost nadomestne saditve ter strokovno delo z drevjem. Vrednost odraslih dreves s časom samo narašča. Praksa novih saditev kaže, da so pogoji za odraščanje v mestih vse težji. Pri nas se problematike sekanja odraslega zdravega drevja v mestu še bistveno premalo zavedamo, čeprav se pa praksa ravnanja z drevjem iz leta v leto izboljšuje, sadi se številna nova drevesa, nekaterim pa so uspele tudi prav vzorčne prenove izjemno pomembnih nasadov.
Urbani sprehodi so lepa priložnost za opazovanje mestnega drevja, javnega in tistega v zasebni lasti, ki prav tako prispeva k lepoti in kakovosti mestnega okolja. Prav zanimivo je lahko enkrat za spremembo pozorno pogledati, kje in kako je drevje posajeno, kako zdravo in lepo je, kakšne vrste je, koliko je staro in nenazadnje, kako konkretno vpliva na privlačnost prostora za hojo. Udeleženci sprehodov bodo opazili različne stvari in tako prispevali k skupni oceni o vrednosti drevja na njihovem sprehodu za privlačnost prostora za pešačenje. Je prostor zaradi drevja bolj lep, zanimiv, varen, prijeten, gostoljuben za kužke, klopce in lokale, domač, prepoznaven, ali pa bi bil prav tako uporaben in privlačen za peš hojo tudi brez drevja? Kaj pa vpliva na to, da se lažje, raje in pogosteje odločimo za to, da neko pot opravimo peš? Strokovnjaki pravijo, da je pešačenje bolj privlačno, če so poti urejene, zanimive, varne, predvidljive, čimbolj direktne, privlačno pa povečajo tudi programi ob poti in ljudje, ki jih uporabljajo. Kaj pa drevesa, kako drevesa prispevajo k hodljivosti okolja in odločanju za pešačenje?
Fotografije: Maja Simoneti
