Pred časom je bil v Dnevniku objavljen prispevek z naslovom »Otroci so žrtve neprimernih igral«. Prispevek se sklicuje na Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, ki med drugim zahteva, da morajo imeti vrtci za igrišča izdelano oceno varnosti in ta naj bi dokazovala, da so igrišče in igrala popolnoma varna. Zapisano zahteva presojo z vidika zdrave pameti. Jasno je namreč, da popolnoma varnih igrišč ni in jih tudi ni možno zagotoviti, ne s pravilniki, ne s pregledi igral, ne s standardi in normativi.
Varnost otrok pri igri je brez dvoma zelo pomembna. Nenazadnje je samo poreklo otroškega igrišča povezano z zagotavljanjem varnosti – v industrijskem mestu so bila igrišča azili za varno odraščanje. Odnos do varnosti otrok, igrišč in igral je sicer kulturno pogojen in se skozi zgodovino spreminja. V razvitem delu sveta se standardi varnosti predvsem zvišujejo in v ameriški kulturi pravne varnosti je to privedlo do tega, da so igrišča postala za igro skoraj povsem nezanimiva. Za nenormalno visokimi žičnimi ograjami so prazne gugalnice bingljale visoko nad gumirano podlago in čakale, da bodo odrasli vanje dvignili in namestili otroka. Taka rešitev je po priporočilih pravnikov in inženirjev najbolje ščitila upravljavca pred tožbami staršev potencialno poškodovanih otrok. Na tak način varna igrišča so hitro postala predmet kritike. Zdravniki, socialni delavci, pedagogi in arhitekti, pa tudi številni starši so začeli glasno opozarjati na posledice pretirane zavzetosti za varnost, ki se kažejo v izgubi igralne vrednosti otroških igrišč in otroke prikrajšajo za pomembna življenjska doživetja in kakovost odraščanja.
Namesto popolne varnosti si zato številni prizadevajo za razumno mero varnosti. Razumna mera varnosti izhaja iz ugotovitev, da lahko otrokom uveljavljanje slabo domišljenih varstvenih ukrepov tudi škoduje. Upošteva različne vidike varnosti, od pravne varnosti upravljavca do varnosti kot vidika pridobivanja izkušenj in odraščanja. Razumna mera varnosti odgovornost za varnost razporeja med upravljavce igrišč, odrasle, ki otroke spremljajo pri igri, in otroke. Pri tem velja, da je na primer lesena trska v otrokovi nogi sicer neljuba, a za otroka z vidika pridobivanja izkušenj tudi dragocena nezgoda.
V duhu razumne varnosti danes najboljša igrišča padce pod igrali blažijo s sipkimi materiali, ne z gumo, lesena igrala imajo obdelana grobo, plezala so nameščena tudi za igro otrok s posebnimi potrebami ter dovolj visoko, da zanimajo tudi večje otroke, in podobno. Blato na igrišču na primer povezujejo tudi z intenzivnostjo igre in ne nujno s slabim vzdrževanjem. Kdor lahko izbira, moderno otroško igrišče snuje kot poligon dogodivščin, ki nujno vključuje vodo, poskrbi, da se spreminja skozi letne čase, in da na vse možne načine daleč presega zbirko tehnično perfektnih igral. Igralne priložnosti dobro igrišče gradi tudi na potencialu prostora, naravnih materialih in doživljajski pestrosti. Danes so varnostni mehanizmi vgrajeni v standarde za opremo in montažo le te, medtem ko igralno vrednost igrišč zagotavljamo v okvirih razumnih meja varnosti.
Razumna mera varnosti je še posebej pomembna pri vrednotenju in prenovi starejših in zastaranih igrišč. Uveljavljanje novih meril varnosti namreč lahko vodi tudi v osiromašenje igralnih površin. Ker se vidiki in standardi varnosti s časom spreminjajo, je razumno in tudi gospodarno, da starih igral in opreme ne ocenjujemo z vidika novih standardov. Stopnjo varnosti je smiselno proučiti širše in poskrbeti, da ne prevlada nekritično uveljavljanje varnosti, ki ga vodi predvsem zaščita pravne odgovornosti lastnika igrala.
Slovenska mesta in druga naselja so polna starih javnih otroških igriščih in podobno velja tudi za vrtce in šole. Ko smo v Sloveniji pred slabim desetletjem prevzeli evropske standarde za igrala in igrišča, smo se znašli tudi na spolzkem terenu zagotavljanja varnosti na otroških igriščih. Odpirajo se namreč vprašanja o kakovosti in ceni novih igral, kot tudi tista o zagotavljanju formalno-tehničnih vidikov varnosti na obstoječih igriščih, ki lahko vplivajo na siromašenje in na zmanjšano igralno vrednost igrišč.
Morda pa bi nekatera igrala lahko na igriščih ostala, dokler ne bodo zamenjana z novimi, med tem pa bi se otroci in vzgojitelji, pa tudi starši in skrbniki seveda, več in večkrat pogovarjali o varni rabi igral in o nevarnostih, ki prežijo pri igri na otroke? Morda bi starši znali razumeti vlogo igral in igrišča tudi preko meja tehnične varnosti ter zvišati prag sprejemljivosti za nezgode, če bi jim na primer zdravnik razložil, kako dragocene so male nezgode za razvoj zdrave osebnosti? Morda pa so starši tako ali tako sposobni razumeti več, kot se zdi, kadar smo pod vtisom največjih problemov? Zagotavljanje varnosti otrok bi morali vsekakor obravnavati širše in preprečevati neutemeljene in nekoristne ukrepe, ki vodijo v nekritično odstranjevanje opreme.
Ko te dni po spletu kroži vabilo na seminar »Zagotavljanje varnosti otroških igrišč«, si zato želimo, da bi Ministrstvo z uveljavitvijo pravilnika podalo tudi bolj nedvoumna navodila, kako varovalno ravnati v primeru obstoječe igralne opreme in ureditev igrišč. Trenutno se zdi, da je upravljavce igrišč prepustilo na milost in nemilost pooblaščenim za varnost nekoliko nepremišljeno, ko je spregledalo možne razplete ter nevarnost, da bodo igrišča brez igral postala nezanimiva.
Poziv za razumno ukrepanje je utemeljen tudi na dejstvu, da so v duhu prizadevanj za varnost inšpektorji pred nedavnim zahtevali tudi odstranitev nevarnih in strupenih rastlin iz odprtega prostora ob naših vrtcih, med njimi pa so se znašli tudi vrtnica, navadni zvonček in liguster. Kako se otroci z vrtnicami in zvončki spopadajo izven ograj vrtcev pa je že druga zgodba.
Foto: Maja Simoneti IPoP (CC BY-NC 4.0)
