Urejanje prevoza oseb in transporta blaga naj bi tudi v Sloveniji že nekaj časa potekalo v skladu s paradigmo trajnostne mobilnosti. Tako na naddržavni – evropski – kot tudi državni ravni in lokalni ravni je bila sprejeta vrsta dokumentov, ki se sklicujejo na zasledovanje ciljev trajnostne mobilnosti. Namen ukrepov, ki jih posamezne občine oblikujejo na takšnih izhodiščih, je vplivati na izbiro prevoznega sredstva oz. oblike mobilnosti tako, da se poveča privlačnost javnega prevoza, kolesarjenja in hoje ter zmanjša privlačnost avtomobila.
Pomemben korak k zagotavljanju zanimivosti in učinkovitosti avtomobilu alternativnih oblik mobilnosti je vzpostavitev dobrih možnosti za kombiniranje posameznih načinov mobilnosti med seboj, kar imenujemo intermodalnost. Z urejanjem infrastrukture in javnih površin ter ponudbe javnega potniškega prometa je potrebno zagotoviti dobre pogoje za pešačenje ali kolesarjenje do postaj javnega prevoza. Pri tem je zelo pomembna povezanost postajališč javnega prevoza z urejenimi kolesarskimi stezami in pešpotmi tako v mestih kot izven njih. Postajališča morajo biti opremljena z ustreznimi prostori za shranjevanje koles ter urejenimi čakalnicami in klopmi. Če bomo lahko svoje kolo pustili na varnem in pod streho je verjetnost, da se bomo z njim pripeljali do železniške ali avtobusne postaje, veliko večja. Sedljivost, kot imenujemo dobre možnosti za sedenje, je odločilna zlasti za starejše in gibalno ovirane osebe, saj pogosteje potrebujejo počitek med hojo ali dolgotrajnim čakanjem.
Preprosti in finančno skromni posegi, kot je postavitev postajališč ali zgolj klopi ter stojal in nadstrešnic za kolesa, ne bi smeli biti prevelik zalogaj za večino slovenskih občin. Kljub temu je za to spremljevalno potniško infrastrukturo navadno slabo poskrbljeno. Večje slovenske občine, zlasti Ljubljana, se veliko več ukvarjajo z zagotavljanjem površin za avtomobile in si nikakor ne predstavljajo intermodalnosti, ki izključuje avtomobilski prevoz. Zato si na vseh koncih pospešeno prizadevajo zgraditi čim več parkirnih hiš in tako kombinirati vožnjo z avtomobilom z vožnjo z mesnim avtobusom (postajališča P+R) ali s hojo (parkirne hiše v mestnih središčih).
Zasledovanje ciljev trajnostne mobilnosti je torej skrajno nedosledno. Vožnje z avtomobilom se ne izključuje iz intermodalnostne verige, temveč se poskuša samo delno omejiti njegovo uporabo na območjih, kjer je gostota avtomobilov najbolj problematična. Alarmantni podatki o kakovosti zraka v središčih večjih slovenskih mest bi morali načrtovalce prometa popolnoma odvrniti od urejanja prostora po meri avtomobila, namesto tega pa še vedno vztrajno načrtujejo garažne hiše v samih srcih mest.
S kolesom na vlak!
Če potujemo z vlakom moramo avtomobil pustiti doma ali na postaji, kolo pa lahko vzamemo s seboj! Za marsikaterega dnevnega migranta bi lahko bila kombinacija kolesa in železnice idealna za prevoz na delo ali v šolo. S kolesom na vlak, na cilju pa pot s kolesom nadaljuješ do cilja! V Ljubljani je to odlična rešitev za tiste, katerih cilj ni v neposredni bližini železniške postaje.
Prevoz kolesa z vlakom Slovenske železnice že omogočajo, vendar je ponudba zelo okrnjena. Pri izbiri vlaka, s katerim želimo prevažati tudi kolo moramo biti pozorni na več stvari. Ko pregledujemo vozne rede nas oznaka kolesa ob posameznih vlakih obvesti o tem, ali ta garnitura omogoča prevoz kolesa. Poleg tega pa je potrebno preveriti še časovno obdobje, v katerem je to mogoče, le nekatere garniture vlakov namreč omogočajo prevoz koles vse leto, drugi pa imajo priključen poseben vagon s stojali za kolesa le v določenih terminih.
Pred nekaj dnevi smo možnosti za prevoz kolesa z vlakom preizkusili sami in pri tem naleteli na nekaj neljubih presenečenj. Portal z voznimi redi, kjer potniki pregledujejo povezave, je slabo opremljen z informacijami o možnosti prevoza koles, kar zlahka vodi do zmede, ki ji niso kos niti gospe na okencih niti sprevodniki.
S pomočjo iskalnika »Vozni red s cenikom«, s katerim običajno iščemo povezave na posameznih relacijah, izvemo katere garniture vlakov nasploh nudijo možnost prevoza koles, kar sporoča simbol kolesa in oblaček »Možen prevoz koles« ob šifri posameznega vlaka. Drugih informacij s pomočjo tega orodja ne moremo dobiti, tudi če odpremo dodatna okenca o cenah in voznih redih. Ne izvemo niti tega, kakšna je cena prevoza kolesa, kar bi glede na enotno ceno lahko bilo v razpredelnici s cenami, niti ne moremo biti popolnoma prepričani, ali kolo res lahko vzamemo s seboj. Simbol kolesa se namreč ne spreminja glede na datum, ki ga navedemo v iskalniku. Portal nas sicer v drobnem tisku napoti do najbližje potniške blagajne ali k telefonu, vendar, kot smo se lahko prepričali, tudi tam niso najbolje obveščeni o terminih prevoza koles.
Poiskati moramo podstran »S kolesom na vlak«, kjer so navedene vse ostale informacije o možnostih prevoza koles. Škoda, da povezave do te strani ni v voznorednih publikacijah, kjer se uporabnik gotovo ustavi najprej. Iskanje informacij bi se na ta način zelo poenostavilo. Na omenjeni podstrani najdemo povezavo do razpredelnice »Vlaki za prevoz koles v notranjem prometu«, kjer so ob posameznih šifrah vlakov in relacijah navedeni tudi termini prevoza koles. Nekateri vlaki omogočajo prevoz kolesa vsak dan, drugi od 1. 4. do 13. 11. in tretji od 23. 4. do 2. 5. ali od 25.6. do 28.8. Aktualni podatki na spletni strani sicer še niso posodobljeni, saj so za leto 2011, vendar lahko sklepamo, da enako velja tudi za letošnje leto. To razpredelnico lahko nato primerjamo s podatki v voznorednih publikacijah. Še zlasti moramo biti pozorni na šifre vlakov, da se prepričamo katere povezave na posameznih relacijah nam omogočajo prevoz kolesa. Šele z združitvijo vseh teh podatkov na enem mestu v voznorednih publikacijah, do katerih dostopamo s preprostim iskanjem, in prilagajanjem informacij glede na datum, bi bil portal Slovenskih železnic resnično koristno orodje. Tako pa smo bolj ali manj primorani stopiti do katere od potniških blagajn ali kontaktirati klicni center.
Urejenost prevoza koles in informiranje o njem smo preverili pri avstrijskem in nemškem ponudniku in ugotovili, da sta ta veliko prijaznejša za uporabnika. Avstrijski ÖBB nudi v iskalniku možnost iskanja takih povezav, kjer je mogoč tudi prevoz kolesa. Na spletni strani nemške Deutshe Bahn nas prav tako ob posameznih povezavah obvestijo o možnostih in omejitvah prevoza koles. S tem preprečijo zmedo pri potnikih in jih ne zavajajo, temveč pogosto napotijo neposredno k iskanju dodatnih informacij drugje. Oboji nudijo tudi posebne ponudbe in kombinirane vozovnice. Tako se na primer lahko z avstrijskimi regionalnimi vlaki skupina dveh do petih ljudi skupaj s kolesi en dan poljubno vozi po državi za 35€.
Slovenske železnice bi morale odgovorneje upravljati s svojo spletno stranjo in zagotavljati zanesljivost le-te. Trenutno zadostne kapacitete za prevoz koles in pozitivno zasnovano promocijsko akcijo »S kolesom na vlak« je potrebno podkrepiti tudi s kakovostnim informiranjem. Najlažje bi to dosegli z združevanjem zdaj razpršenih informacij na enem mestu v voznorednih publikacijah. Slovenske železnice bi morale poskrbeti za ažurnost, zanesljivost in izčrpnost vseh podatkov na svojih spletnih straneh ter s tem uporabnikom prihraniti presenečenja na okencih potniških blagajn.
Povezovanje kolesa z vlakom je sicer samo ena od možnosti za uvajanje intermodalnosti in implementacijo načel trajnostne mobilnosti, vendar se je tudi te treba lotiti dosledno in preudarno. Slovenske železnice so kot podjetje v državni lasti pri tem primorane prevzeti pobudo. Če so že tehnično in infrastrukturno omejeni pri širjenju in posodabljanju svoje ponudbe, bi morali vsaj odločneje zapeljati na informacijsko-tehnološke tire ter zagotoviti potnikom prijazno in zaposlenim razumljivo spletno platformo ter z njo izboljšati kakovost vseh svojih storitev.
