Posledice urbane prenove v Barceloni in Seulu kažejo, da se v pogojih neoliberalne urbane politike prebivalci različnih mest po svetu v vsakdanjem življenju srečujejo s podobnimi težavami.
Barcelona in Seul na prvi pogled nimata veliko skupnega. Medtem ko Barcelona velja za eno najuspešnejših evropskih mest, je Seul znan zlasti zaradi hitrega gospodarskega razvoja. Tako je danes deset milijonsko velemesto povsem izven človeškega merila. Barcelona je nasprotno kljub hitri rasti uspela ohraniti svoj nekdanji mediteranski značaj. Zdi se, kot da Barcelona in Seul pripadata dvema svetovoma.
Vendar pa z vidika urbane prenove med njima obstajajo pomembne podobnosti. Mesti imata namreč podoben položaj v svetovnem in nacionalnem omrežju mest. Zanju je značilna podrejenost glede na najpomembnejša svetovna mesta in prevladujoč položaj v Kataloniji in Južni Koreji. Podobno kot je Barcelona z vidika finančnega, gospodarskega in političnega vpliva v podrejenem položaju glede na konkurenčna Madrid ali Pariz, je Seul podrejen Tokiu in Hongkongu. Takšen položaj je povezan z vlogo Barcelone in Seula kot nacionalnih vozlišč, ki svetovno gospodarstvo povezujeta s katalonskim oziroma južnokorejskim. Prav zaradi velikega nadnacionalnega pomena je položaj obeh mest na nacionalni ravni izrazito prevladujoč, zaradi česar sta imela Barcelona in Seul od nekdaj osrednjo družbeno, gospodarsko, politično in simbolno vlogo v družbi.
Podoben položaj Barcelone in Seula na nadnacionalni in nacionalni ravni se izraža v podobnih ciljih urbane politike. Tako Barcelona kot Seul skušata izboljšati globalno konkurenčnost, privabiti nove naložbe, dogodke in turiste ter si na ta način zagotoviti ugodnejši položaj glede na konkurenčna mesta. Ni naključje, da sta mesti v preteklosti gostili Olimpijske igre, s čimer sta kot slabo prepoznavni mesti prvič pritegnili pozornost.
Ne glede na podobne cilje urbane politike pa so ukrepi, s katerimi želita mesti zmanjšati razvojne razlike, precej različni. Barcelona skuša razviti visokotehnološki industrijski sektor in zmanjšati odvisnost od kulturne industrije in turizma. Na drugi strani si Seul prizadeva izboljšati slabo kakovost življenjskega okolja, ki je posledica neomejene gospodarske rasti v preteklosti. Ob tem je zanimivo, da je konkurenčna prednost Barcelone prav visoka kakovost življenjskega okolja, medtem ko ima Seul odlično razvito visokotehnološko industrijo in infrastrukturo.
Položaj v svetovnem in nacionalnem omrežju mest neposredno vpliva tudi na urbano prenovo v Barceloni in Seulu, saj je ta pomemben del politike, s katero skušata mesti izboljšati svojo konkurenčnost na eni strani. Na drugi strani naj bi urbana prenova na lokalni ravni pomagala izboljšati kakovost vsakdanjega življenjskega okolja, ustvariti nova delovna mesta, urediti družbeno in prometno infrastrukturo, varovati okolje ter prenoviti obstoječe in zgraditi nove javne prostore in stanovanja. Vendar pa postaja v pogojih tekmovanja med mesti urbana prenova vse bolj podrejena gospodarskim in političnim interesom. V Barceloni in Seulu se na škodo skladnejšega in družbeno bolj vključujočega razvoja tako urbano prenovo podreja povečevanju njune globalne konkurenčnosti in prepoznavnosti.
Preobrazba sosesk Poblenou v Barceloni in Wangsimni v Seulu, denimo, predstavlja zgovoren primer takšnega podrejanja, kjer so finančne koristi zasebnih vlagateljev in politični interesi mestne uprave prevladali nad potrebami prebivalcev.
Kljub temu je za oba primera značilen precej različen načrtovalski pristop. Prvi primer predstavlja razmeroma kompleksen in celostno načrtovan primer urbane prenove, ki upošteva družbene, gospodarske in prostorske danosti v Poblenouju in se jim deloma tudi prilagaja. Načrt Območje dejavnosti 22@ poleg tega predvideva ukrepe za zmanjšanje pričakovanih negativnih učinkov urbane prenove na lokalno gospodarstvo in vsakdanje življenjsko okolje. Nasprotno se načrt Nova soseska Wangsimni ne ozira na obstoječe stanje, predvideva rušitev precejšnjega dela Wangsimnija in izgradnjo povsem nove stanovanjske soseske brez povezave z obstoječo. V Wangsimniju tudi niso predvideni ukrepi, ki bi ublažili negativne posledice tako skrajne oblike urbane prenove. Medtem ko urbana prenova v Poblenouju opredeljuje dolgoročno preobrazbo in spodbuja družbeno in prostorsko raznolikost, načrt Nova soseska Wangsimni določa le končno podobo soseske in se ne ukvarja z družbenim in gospodarskim vidikom prenove.
Ne glede na različen načrtovalski pristop pa je tako v Poblenouju kot Wangsimniju prišlo do neskladja med cilji urbane prenove in njenimi dejanskimi učinki na lokalni ravni. Zaradi finančnih špekulacij in priseljevanja novih prebivalcev so se v Poblenouju in Wangsimniju dvignile cene nepremičnin in življenjski stroški. Hkrati so zaradi novih propadla tradicionalna delovna mesta, kar je pripeljalo do izseljevanja nekdanjih prebivalcev. Gentrifikacijo, kot imenujemo takšen proces zamenjave nekdanjih prebivalcev z novimi, je v Wangsimniju pospešila tudi obsežna rušitev starih stanovanj. Poleg tega so bili prebivalci sistematsko izključeni iz odločanja o prihodnosti svojega življenjskega okolja, kar je vplivalo na njihovo negativno dojemanje urbane prenove, zaradi česar je med njimi in mestno upravo prišlo do resnega konflikta. Mestna upava je v obeh primerih tako izgubila politično legitimnost, kar je upočasnilo urbano prenovo.
Prevladovanje finančnih in političnih interesov na račun potreb prebivalcev je bilo v primeru Poblenouja in Wangsimnija tako glavni vzrok za negativne posledice urbane prenove na lokalni ravni. Zaradi gentrifikacije, upadanja družbene povezanosti, izgube tradicionalnih delovnih mest in političnega izključevanja se prebivalci Poblenouja in Wangsimnija danes v vsakdanjem življenju srečujejo s podobnimi težavami, kar postavlja pod vprašaj pomen ostalih, sicer pozitivnih učinkov urbane prenove. Urbana prenova v Barceloni in Seulu in njene negativne posledice na lokalni ravni v tem smislu potrjujejo ugotovitve geografa Neila Smitha, ki opozarja, da je postala urbana prenova univerzalen izraz neoliberalne urbane politike. Smith ugotavlja, da v pogojih neoliberalne urbane politike razvoj mest ni povezan samo z izboljšanjem kakovosti življenjskega okolja, ampak tudi z ustvarjanjem novih naložbenih priložnosti za špekulativni kapital in z gentrifikacijo mest. Prav slednjemu postaja postaja po njegovem mnenju urbana prenova vse bolj podrejena, kar zgovorno odslikava tudi zgornji grafit iz barcelonske soseske, ki je predmet takšne urbane prenove.
In kako je z urbano prenovo v Ljubljani? Tudi tukaj so imeli v zadnjem desetletju finančni in politični interesi pogosto prednost pred potrebami prebivalcev in so s tem neposredno vpliv na razvoj mesta. Poleg tega je prišlo do sistematskega izključevanja prebivalcev iz odločanja o razvoju mesta ali pa so bili ti vanj vključeni prepozno, da bi lahko pomembneje odločali o prihodnosti svojega življenjskega okolja. V tem pogledu se Ljubljana ne razlikuje od Barcelone ali Seula.
Kljub temu pa negativne posledice urbane prenove na lokalni ravni v Ljubljani ne dosegajo razsežnosti, o katerih poroča Smith. Kar pa je v veliki meri posledica finančnih težav, s katerimi so se v času krize soočili vlagatelji in mestna uprava. Zaradi tako upočasnjene urbane prenove ima mestna uprava priložnost, da v prihodnje prebivalce dejavneje vključi v načrtovanje in odločanje o razvoju mesta, kot je, denimo, uspela v primeru urbane prenove nekdanje tovarne Tobačna ali sosesk Spodnja Šiška in Tabor. Primer Barcelone in Seula namreč kaže, da lahko v tem primeru mestna uprava zaradi izključevanja prebivalcev izgubi politično legitimnost, kar dolgoročno vpliva tudi na uspešnost urbane prenove. Pri tem predpostavljamo, da se mestna uprava seveda zaveda, da se uspešnost urbane prenove ne meri s finančnimi ali političnimi koristmi, ampak je slednja v prvi vrsti namenjena prebivalcem mesta.
