Pretekli mesec, med 21. novembrom in 23. decembrom, je bil v javni razpravi osnutek novega Nacionalnega stanovanjskega programa (NSP) za obdobje 2012 – 2021. Dokument je pripravil Direktorat za prostor na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) na osnovi usmeritev, ki jih je podal Stanovanjski svet pod vodstvom ministra za okolje in prostor dr. Roka Žarnića. Temeljne teze in glavni poudarki NSP so bili širši strokovni javnosti prvič predstavljeni 18. novembra 2011 na okrogli mizi dvaindvajsetega posveta Poslovanje z nepremičninami v Portorožu. Sodeč po poročanju medijev (npr. Primorske novice, 18. november 2011: Nov nacionalni stanovanjski progam je slab) so bili odzivi prisotne strokovne javnosti – med njimi tudi članov sveta – do osnutka NSP kritični. Dokumentu so očitali, da so ukrepi pripravljeni na pamet, da se neselektivno dotika vseh perečih tem in odpira veliko vprašanj predvsem o tem kako cilje realizirati.
Na osnutek NSP sta se v času javne razprave odzvali tudi Mreža za prostor in skupina Odgovorno do prostora! (OdP). Obe skupini sta do osnutka kritični in v svojih odzivih predvsem opozarjata MOP in Vlado RS na to, da je bil čas javne razprave za tako vsestransko pomemben dokument zaradi predvolilnega časa in medvladja slabo izbran in prekratek. Mreža za prostor je zato MOP že med potekom razprave predlagala podaljšanje javne razprave vsaj do konca januarja 2012, skupina OdP pa se je predlogu pridružila po posvetovanju s člani v svojem stališču kasneje.
Razmere v prostoru in stanovanjski preskrbi resda zahtevajo čimprejšnjo pripravo osnutka NSP, nove ključne strateške dokumente na področju stanovanjske politike nenazadnje pričakujemo že kar nekaj časa. Nikakor pa ne razmere v prostoru, ne politične in gospodarske razmere niso naklonjene hitenju pri oblikovanju tako pomembnega dokumenta za državo. Zasuk v stanovanjski politiki, ki ga napoveduje NSP s preusmeritvijo na zagotavljanje fonda najemnih stanovanj, je nenazadnje treba vrednotiti tudi skozi perspektivo posledic pretekle stanovanjske politike. Preprečiti je predvsem treba, da bi stroški novih nedomišljenih rešitev zavirali razvoj v prihodnosti. V želji, da bi povečali najemni fond ali spodbudili zagon v gradbeništvu, ni možno začeti graditi najemnih stanovanj, ne da bi se prej resno dogovorili o ciljih in možnostih za njihovo realizacijo. Profesorica z Ekonomske fakultete v Ljubljani dr. Andreja Cirman celo opominja, da bodo razmere morda zahtevale letno spremljanje razmer in ustrezno prilagajanje programa.
Danes se kažejo stroški razdelitvene privatizacije stanovanj v razvojno neugodni lastniški strukturi stanovanj, tako kot se stroški popreproščene vere v učinkovitost stanovanjskega trga odražajo v dolgoročno neuporabnih, tržno nezanimivih stanovanjskih zgradbah z nizko bivalno kakovostjo. Kako se bo na poziv h gradnji najemnih stanovanj odzval zasebni sektor, je težko napovedati, a stroške sistemskih napak je praviloma težko prevaliti na tuja, posebej še zasebna ramena, zato bo nacionalna stanovanjska politika pomembna vsebina programa dela nove vlade. Bodočim odločevalcem bi tako javna posvetovanja in druge oblike spodbujanja javne razprave o osnutku NSP, katerih namen je izboljšati NSP, samo in predvsem koristila.
Inštitut za politike prostora je v vlogi koordinatorja Mreže za prostor ob izdatni pomoči članov oblikoval obsežne in argumentirane pripombe do praktično vseh ciljev v osnutku NSP. Mreža je v pripombah izpostavila, da je dokument nezadostno podrt z analizami (ni analize stanja na trgu stanovanj, dostopnosti stanovanj, razpoložljivosti stanovanj, prostorske distribucije razpoložljivih kapacitet, potreb po stanovanjih, stroškov gospodinjstev zaradi stanovanj, demografskih trendov do sedaj in projekcij v prihodnjem obdobju) in zato niti ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, čemu je program sploh namenjen. Glede na zapisano je Mreža za prostor predlagala:
– da se javna razprava podaljša vsaj do konca januarja;
– da se v januarju organizira serijo tematskih posvetovanj, ki naj identificira probleme, nastavi cilje in predlaga ukrepe novega stanovanjskega programa;
– da se pripravi vsaj nekaj ključnih analiz stanja in trendov;
– da se izvede predhodno evalvacijo predloga programa po določbah Resolucije o normativni dejavnosti;
– da se po tem osnutek NSP dopolni s predlogi iz razprave in temeljito dodela ter ponovi formalno javno razpravo.
Pripombe, ki se jim je s svojim sporočilom pridružila tudi skupina Odgovorno do prostora!, poudarjajo, da bi NSP poleg finančnih in zakonodajnih ukrepov moral nujno več poudarka nameniti tudi organizacijskim dejavnikom, raziskavam stanovanj (in ne le stanovanjskega trga) ter na splošno kakovosti stanovanj in bivalnega okolja. Sporočilo opozarja, da bolj kot kopico predpisov potrebujemo organizacijo, ki bo sistematično spremljala stanje, ga vrednotila, dajala pobude in naročala znanstvene raziskave s področja stanovanjske politike in urbane prenove, nudila podporo in pomoč občinam in stanovanjskim skupnostim pri reševanju težav in posebej pri pripravi projektov, vključno s pridobivanjem sredstev iz evropskih skladov. Ta organizacija bi se morala ukvarjati predvsem s prenovo obstoječega stavbnega fonda, z novogradnjo pa le v okviru celovite urbane regeneracije. Smiselno bi bilo, da se s tem ukvarja posebna organizacijska enota Stanovanjskega sklada ali drugo podobno nacionalno strokovno telo, ter se tako zagotovi kontinuiteta dela. Na koncu je ponovno poudarjena nujnost povezane obravnave aktualnih problemov, torej stanovanjske problematike s politiko trajnostnega prometa, energetskim programom in prostorsko politiko, saj je za učinkovitost vsakega in vseh nujno, da se obravnavajo usklajeno in izkoriščajo sinergije.
Osnutek Nacionalnega stanovanjskega programa za obdobje 2012-2021
