Območje Spodnje Šiške je eno bolj zanimivih območij v Ljubljani, ki se po umiku večine proizvodnih dejavnosti srečuje s specifičnimi strukturnimi, socialnimi, demografskimi in prometnimi problemi, obenem pa ima dobro izražen socialni in simbolni kapital. Gre za primer degradiranega območja, ki za uspešno preobrazbo potrebuje dobro domišljen pristop k urbani regeneraciji, pri katerem se morajo srečati in učinkovito povezati notranji in zunanji deležniki. Sodobno trajnostno mestno četrt je v procesu urbane regeneracije treba razvijati večsmerno, odprto in predvsem tako od zgoraj navzdol kot od spodaj navzgor. Čas, sredstva in človeški kapital narekujejo povezovanje različnih ukrepov za učinkovto urbano regeneracijo, pri čemer izkušnje dokazujejo, da imajo lokalni viri za preobrazbo konkretnega območja lahko ključen pomen.
V Spodnji Šiški se zadnja leta vrstijo pobude, ki nakazujejo razvoj spontane urbane regeneracije s pomočjo kreativnih dejavnosti, ki je značilna za nekdanja industrijska območja mestnih središč v razvitem svetu. Tu velja omeniti Urban Roof in najnovejšo Kreativno cono Šiška, pa seveda različne pobude lokalnih prebivalcev, povezanih predvsem v okviru Društva za urbano okolje – Odbora za lepšo Staro Šiško, med njimi npr. delavnico »Celovška, kaj bo s tabo?«, ki je potekala lani ob podpori našega inštituta in katere rezultati so bili predstavljeni tudi županu g. Zoranu Jankoviću in njegovim sodelavcem.
K tem pozitivnim znanilcem razvoja pa bi težko dodali načrtovanje prostorskega razvoja območja. Mestna občina Ljubljana kot pristojna za prostorsko načrtovanje vztraja pri podrobnem načrtovanju po posameznih delih območja, prilagojenih investicijskim pobudam, pogosto komaj večjimi od posameznih parcel. Tako je izdelan tudi najnovejši primer občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), ki obravnava del Stare Šiške in del Celovške ceste, s polnim imenom Dopolnjeni osnutek Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu 256 Stara Šiška – del in 29 Celovška cesta (Dravlje – Center) – del. Pretekli teden je na sedežu Četrtne skupnosti Šiška potekala dobro obiskana javna obravnava tega dokumenta, v začetku tega tedna pa se je zaključila njegova enomesečna javna razgrnitev in s tem čas za posredovanje pripomb na dopolnjeni osnutek OPPN.
Ker gre v konkretnem primeru načrta za stopnjevanje slabe prakse prostorskega načrtovanja, na katero smo tako na Inštitutu za politike prostora, kot tudi v Društvu za urbano okolje že večkrat opozorili, smo se odločili pripombe oddane v času javne razgrnitve tudi javno objaviti.
Predvsem menimo, da inkrementalističen pristop, ki rešuje dele celovitega območja kare po kareju, ali celo parcelo po parceli, ni ustrezen. Nujno bi bilo treba z vključujočim načinom dela povezati različne dele mestne uprave (nepremičnine, promet, okolje, prostor, kultura …), lokalne prebivalce, lokalno gospodarstvo ter potencialne investitorje oziroma razvojnike in oblikovati načelno soglasje o razvoju celotnega območja. Šele po tem bi bilo dopustno in smiselno obdelovati posamezne kareje ali celo posamezne investicije. Tak način dela je boljši tudi za vse tiste investitorje, ki v območje urbane regeneracije pridejo kasneje, ker zagotavlja višjo stopnjo prostorske skladnosti in družbene kohezije, ki sta dokazano pomembna gradnika stabilne vrednosti območja in nepremičnin.
Prav nerodno je, da so na območju Spodnje Šiške sočasno v pripravi trije ločeni OPPN, za tri sosednja območja – poleg obravnavanega še območje južno od ulice Milana Majcna in območje vzhodno od Verovškove ulice. Minimum dobre praske v takšnem primeru bi bil, da se za vse tri akte pripravi vsaj neformalna skupna javna razprava, še bolje bi seveda bilo voditi postopek za enoten OPPN.
V preteklosti je bilo za območje Spodnje Šiške pripravljenih več strokovnih podlag, vzpostavljena je spletna stran Trajnostna četrt Spodnja Šiška (http://www.spodnjasiska.si), v organizaciji IPoP sta bili organizirani dve delavnici z lokalnimi prebivalci. Kljub temu se zdi, da priprava konkretnih prostorskih načrtov poteka, kot da Mestna občina Ljubljana s tem ne bi bila seznanjena, čeprav so nekatere strokovne podlage in tudi spletna stran celo financirane s strani Oddelka za urejanje prostora in so občina in njeni predstavniki tako ali drugače sodelovali tudi na lokalnih delavnicah. Rezultati zadnje so bili nenazadnje predstavljeni županu Zoranu Jankoviću, podžupanu profesor Janezu Koželju ter načelnikoma magistru Miranu Gajšku in Ireni Razpotnik.O rezultatih delavnice in spremne študije je izšla tudi publikacija.
Na območju Stare Šiške, ki je del Spodnje Šiške, so se že pred leti, tudi zaradi izkušenj s podobnimi projekti, povezali prebivalci v Društvo za urbano okolje – Odbor za lepšo Staro Šiško (DUO). DUO je lokalni sogovornik, ki mu je bila konstruktivna vloga priznana tudi s strani župana na že omenjeni predstavitvi. DUO bi lahko bil pomemben zaveznik Mestne občine pri pripravi podobnih projektov v prihodnje, seveda pa bi ga bilo treba pravočasno vključevati v pripravo konkretnih prostorskih načrtov.
Nasprotno je javna razprava v fazi dopolnjenega osnutka prepozna in neustrezna, ker deluje kot da njen namen ni vključevanje javnosti, ampak zgolj zadoščanje minimalnim, zakonsko predpisanim normam seznanjanja. Celo neposredni sosedi novo načrtovane gradnje so na primer na razpravo o dokumentu prišli šele po opozorilu društva DUO. Obveščanje zgolj preko javnih občil je za take primere nezadostno.
Med drugim predlagana rešitev posega tudi na območje OPPN za Celovško cesto z rušitvijo enega objekta in delom zunanje ureditve, ki naj bi jo v drugi fazi nadomestila širitev Celovške ceste. Predlagana rešitev brez prave potrebe prejudicira profil Celovške in odločitev o vrsti in legi hitre linije JPP, poleg tega je dokument v javni razpravi sočasno s predlogom Prometne politike MOL, ki na splošno podvomi v širitve vpadnic kot ustrezne rešitve. Milo rečeno nenavadna je tudi risba ureditve ceste v delu profila, ki se na obeh koncih konča v obstoječih objektih.
Ocenjujemo, da bi bil sprejem OPPN brez ustrezne obravnave širšega območja in brez dodatne razprave z lokalno skupnostjo napaka, ki bi lahko zavrla procese spontane kreativne urbane regeneracije ter s tem preprečila skladnost in notranjo kohezijo preobrazbe območja, dvig kakovosti bivanja in višanje vrednosti nepremičnin v območju. S tem bo povzročena mestu in lastnikom nepremičnin v območju tudi nepopravljiva dolgoročna gospodarska škoda.
Celotno stališče Inštituta za politike prostora si lahko preberete tukaj.
Reševanje problemov prostora z obdelavo lokacij “per partes” je vezano na način financiranja OPPN. Če so financerji “znani investitorji”, se OPPN izdeluje za njihov program, na območju, ki ga želijo pozidati. Tak način financiranja naj bi imel pravno podlago v zakonodaji. Za financiranje OPPN “kar tako”, iz mestnega proračuna, je treba preveriti, če ima ta proračun planirana kakšna sredstva, temu namenjena. Če ne, ni možno pričakovati tovrstnih aktivnosti za splošni, javni interes (kar urejanje prostora sicer je).