Po tem, ko je še v petek kazalo na polom podnebne konference Združenih narodov v južnoafriškem Durbanu, saj so se sodeč po tiskovnih sporočilih razlike v stališčih kazale kot prevelike, ministri pa so že odhajali nazaj domov, je bil v skoraj dvodnevnem podaljšku pogajanj dogovor navsezadnje dosežen. Kot poroča STA, so udeleženci podnebne konference v nedeljo zgodaj zjutraj dosegli načelni dogovor o kompleksnem programu, ki bo začrtal novo smer boja proti segrevanju ozračja v naslednjih desetletjih, čeprav se bodo pogovori o podrobnostih še nadaljevali.
Delegati iz 194 držav so se pogajali skoraj 14 dni, namesto 12, kolikor jih je bilo sprva predvidenih za konferenco. Dogovorili so se, da bodo začeli s pogajanji o novem sporazumu o omejevanju izpustov toplogrednih plinov, ki se bodo končala do leta 2015. Sporazum, ki bo za vse države uvedel enak pravni režim glede uresničevanja zavez, bodo predvidoma začeli uresničevati leta 2020. Pogajalci so se dogovorili tudi o ustanovitvi teles, ki bodo zbirala in delila milijarde dolarjev na leto za pomoč nerazvitim državam za boj proti podnebnim spremembam. Med drugim so v sporazumu izrisali pravila za nadzor in potrjevanje zmanjševanja izpustov, za zaščito gozdov, prenos čistih tehnologij državam v razvoju in druga tehnična vprašanja. Kot kaže so sprejeli tudi dogovor glede podaljšanja veljavnosti zavez iz kyotskega sporazuma o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, ki je pravno zavezujoč le za razvite države in velja do konca leta 2012.
Največji kamen spotike pri pogajanjih naj bi bile pravno zavezujoče omejitve izpustov toplogrednih plinov. Na eni strani se je znašla večina sveta, na drugi pa Indija, Kitajska in ZDA. Indija in Kitajska sta zahtevali, da razvite države, ki so v preteklosti najbolj onesnaževale okolje, naredijo več, kot države v razvoju. ZDA so končni dogovor sprejele, vendar pa se pričakujejo težave v kongresu.
Odnos ZDA do podnebnih sprememb je še posebej problematičen in je v veliki meri povezan s poudarjenim “podnebnim skepticizmom”, torej široko razširjenim dvomom v resničnost podnebnih sprememb in človekovega vpliva nanje. Kot opozarja v svojem članku Bill McKibben, spodkopana kredibilnost raziskav o podnebnih spremembah ni naključna. Ameriška gospodarska zbornica (U.S. Chamber of Commerce) je v zadnjem volilnem ciklu dala za kampanje v zvezi s podnebnimi spremembami več denarja kot obe glavni politični stranki – 94% denarja je šlo t.i. podnebnim skeptikom.
Čeprav so podnebne spremembe za naš vsakdanji ritem počasne, pa podatki pričajo o tem, da so spremembe v sestavi atmosfere zaradi človekovega vpliva v globalnem okviru bliskovite. Kot piše McKibben, so med letoma 2009 in 2010 emisije ogljikovega dioksida narasle za 5,9%, kar je največji letni skok emisij odkar potekajo meritve, torej vsaj od industrijske revolucije! V takšnem kontekstu je okoljske aktiviste res težko označiti za radikalce. Kot pravi McKibben, so pravi radikalci npr. predsedniki uprav naftnih družb, ki vsak dan hodijo v službo, da spreminjajo kemično sestavo atmosfere.
