V okviru mreže Plan B za Slovenijo – Pobuda za trajnostni razvoj smo organizacije članice ocenile volilne programe strank z vidika trajnostnega razvoja. Namen analize je podati oceno programov strank glede na najpomembnejše okoljske izzive prihodnosti. Z analizo želimo spodbujati tudi razpravo o strateških razvojnih usmeritvah Slovenije in ponujamo volivcem vodič s stališča trajnostnega razvoja.
Osnovo za ocenjevanje programov je predstavljal Manifest za uresničenje tretjega razvojnega podviga, ki ga je pripravila mreža Plan B za Slovenijo. Manifest povzema opis stanja na aktualnih področjih trajnostnega razvoja in predlaga najpomembnejše ukrepe mandata 2012-2015. Sestavljen je iz štirih krovnih področij (trajnostni razvoj, samooskrbnost, celostni pristop in sodelovanje, priložnosti zelene rasti) in petnajstih področij, ki se umeščajo med horizontalne ukrepe, prehod v nizkoogljično družbo ter kmetijstvo, naravne vire in ohranjanje narave. Programe je ocenjevalo 14 ocenjevalcev, predstavnikov okoljskih nevladnih organizacij. Področje urejanja prostora smo ocenjevali na Inštitutu za politike prostora.
Ocenjeni so bili programi 13 strank (SD, Zares, DeSUS, LDS, SDS, SLS, SNS, Pozitivna Slovenija, Lista G. Viranta, Nsi, HUMANA Slovenija, TRS, SMS-Zeleni). V skupnem seštevku je najvišje uvrščen program stranke Zares s 3,18 točkami (od petih možnih), najslabše pa je v skupnem seštevku uvrščena (1,19) Lista Gregorja Viranta. Celotno poročilo analize programov najdete tukaj.
Ob primerjavi programov strank se ponuja nekaj splošnih ugotovitev, ki se tičejo prepoznavanja trajnostnega razvoja kot ključnega tako za konkurenčnost gospodarstva kot tudi za kakovost življenja. Med analiziranimi programi se je pokazala ogromna razlika pri razumevanju in odzivanju na največje okoljske izzive prihodnosti. Spodbudno je, da se je v povprečju zavedanje pomembnosti trajnostnih tem med strankami izboljšalo, še vedno pa v večini primerov trajnostni vidik ni vpet v vse cilje, kar lahko v današnjem času zagotovo označimo za neodzivanje na največje okoljske izzive prihodnosti.
Štirje trajnostni projekti s soglasno podporo strank
Analiza programov je prepoznala spodbudno podporo velike večine strank štirim projektom, ki odgovarjajo na aktualne izzive trajnostnega razvoja in ustvarjajo priložnosti za izhod iz krize:
– Prehranska samooskrba (s poudarkom na ekološki pridelavi)
– Vrednostna veriga predelave lesa
– Energetska prenova javnih in zasebnih zgradb
– Modernizacija železniškega omrežja (s poudarkom na 2. tiru in primestnih povezavah)
Vsi projekti podpirajo prehod v nizkoogljično družbo z zmanjševanjem izpustov TGP in manjšanjem rabe fosilnih goriv, kar zmanjšuje tveganja v zvezi z pričakovanim dvigom cen ogljika in energentov ter hkrati povečuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva. So regionalno uravnoteženi in prinašajo priložnosti za nova delovna mesta. Izhajajo iz slovenskih strateških virov in prispevajo k njihovi ohranitvi. Ponujajo priložnosti za ustvarjanje dodane vrednosti in inovacijske preboje. Trije od njih (prehranska samooskrba, vrednostna veriga predelave lesa ter energetska prenova javnih in zasebnih zgradb) so tudi pomembni s stališča prilagajanja na podnebne spremembe. To so projekti “ekonomije smisla”, saj odgovarjajo na temeljne izzive našega časa in potrebe prihodnjih generacij.
Vsi projekti so usmerjeni v rešitve in ne v probleme. Vsi imajo potencial mobiliziranja ne le strankarskega soglasja, temveč spodbujanja sodelovanja vseh sektorjev družbe: zasebnega, javnega, nevladnega in raziskovalno-akademske sfere.
Ocena področja urejanja prostora
Na področju urejanja prostora, ki smo ga kot celoto v primerjavi z drugimi področji ocenili razmeroma pozitivno, sta najboljši oceni prejeli stranki LDS in Zares. Še posebej program stranke LDS zbuja upanje, da v državi obstaja nekoliko bolj poglobljeno razumevanje realnosti težav pri urejanju prostora. Nekateri ukrepi za vzpostavitev učinkovitega sistema urejanja prostora so zelo konkretni in bi lahko nudili dobro osnovo za izvajanje ciljev, zapisanih v Manifestu. Slabost programa je pomanjkanje nekoliko širšega pogleda in posledično premajhen poudarek na predpogojih za učinkovito vodenje prostorske politike, kot so ocena stanja in poročanje o stanju v prostoru, vključevanje javnosti ali potreba po razvoju raziskovalne prakse. Podobno je ocenjen tudi program stranke Zares, kjer še posebej obeta zavedanje pomena mest in neugodnih trendov v prostoru ter vzpostavljanje povezav med prostorsko in drugimi politikami npr. lokalno, regionalno, stanovanjsko ali kulturno politiko. Ob tem pa vseeno zbuja skrb premajhna ambicioznost ciljev in premajhna konkretnost ukrepov, zaradi česar ni mogoče sklepati o njihovi ustreznosti za dosego ciljev.
V drugi kakovostni skupini so programi strank TRS, SD in SDS. V programu stranke TRS je področju urejanja prostora namenjena precejšnja teža, vključeno je tako med cilji kot med predlaganimi ukrepi za doseganje trajnostnega razvoja. Kljub temu oboji ostajajo na precej deklarativni ravni, brez konkretnih predlogov za izboljšanje stanja v urejanju prostora. Pri programu Socialnih demokratov je prostor prepoznan kot ključna sestavina razvojnih politik, kljub temu pa je malo predlogov konkretnih ukrepov, še posebej takih, ki bi lahko predstavljali dovolj odločen premik naprej. Ocenjujemo tudi, da so pričakovanja prevelika tako do regionalnega načrtovanja kot do prostorskega informacijskega sistema. Pri programu SDS lahko na pozitivni strani izpostavimo razmeroma ambiciozne cilje. Skrbi pa nas nadaljevanje retorike krajšanja postopkov, ki je v zadnjem desetletju prinesla realno krepko podaljšanje vseh postopkov, ob hkrati pretežno deklarativnih predlogih rešitev za dosego tega cilja. Skrbi tudi velik razkorak in neusklajenost med obravnavo področja v delu rešitev na eni in resornih programov na drugi strani; pri resornih programih je področje bolj celovito obdelano.
Še nekoliko skromneje so ocenjeni programi strank Pozitivna Slovenija, SMS, SLS in SNS. Pri Pozitivni Sloveniji tako kot druga področja tudi urejanje prostora ni eksplicitno omenjeno, pač pa je nekatere deklarativne usmeritve mogoče razbrati iz predlogov ključnih projektov. Posebej obetavna je npr. usmeritev v dosledno gradnjo trajnostnih naselij. Pri SMS v primerjavi z ostalimi strankami na pozitivni strani izstopa zlasti poudarek na vključevanju javnosti v sprejemanje odločitev, žal pa cilji in ukrepi ne izkazujejo poglobljenega razumevanja problematike na področju prostora, kar postavlja pod vprašaj tudi izvedljivost vrste zanimivih in koristnih ukrepov (zemljiška politika, mobilnost, stanovanja za mlade,…). V programu SLS je obetaven predlog, da bi občine pri načrtovanju spodbudili k povezovanju v okviru funkcionalnih regij, vendar pa je področje kot celota obdelano zelo skromno, in še to pretežno na deklarativni ravni. Zelo skromna je obravnava področja prostora tudi pri SNS, pretežno pa je omejena na upravni postopek dovoljevanja gradnje.
Najslabše izmed obravnavanih strank sta bila ocenjena programa Liste Gregorja Viranta in stranke DeSUS, pri katerih urejanja prostora v programih ni zaslediti. Kljub temu se pri Virantovi listi posamezne sestavine (gradnja) posredno omenjajo, vendar izključno v kontekstu odpravljanja administrativnih ovir, skrbi pa lahko napoved olajšanja sprememb kmetijskih zemljišč v stavbna. Še bolj morda skrbi pomanjkanje vsebin urejanja prostora v programu stranke DeSUS ob dejstvu, da je v aktualni vladi za to področje odgovoren prav minister iz kvote DeSUS. V programu urejanja prostora ni niti med analizo problemov, še manj med predlogi ukrepov, so pa nekatere vsebine, ki se povezujejo z urejanjem prostora, razmeroma dobro obdelane, npr. gradbeništvo in lokalna samouprava.
Resor prostora pri predlogih združevanj ministrstev
Posebna tema, ki smo jo zasledili kot ponavljajočo se v vseh programih, so tudi predlogi združevanj ministrstev. Predlaga jih večina strank, predlogi združevanja resorjev pa so le redko podrobneje obrazloženi, kar še posebej skrbi. Samo združevanje namreč ne prinese nujno niti racionalizacije dela ali stroškov niti boljšega usklajevanja med resorji, niti hitrejšega odločanja. Nasprotno, usklajevanje med resorji lahko na ta način postane celo manj transparentno in bolj podvrženo igri moči. Združevanje ministrstev bi bilo torej nujno pospremiti z jasno opredeljenimi cilji združevanja (npr. racionalizacija dela, stroškov, hitrejše odločanje, boljše usklajevanje,…) in ukrepi, ki zagotavljajo doseganje teh ciljev.
Resor prostora se pri predlogih združevanja znajde v zelo različnih kombinacijah. Pogosto je oddeljeno od resorja okolja, kot problematične pa ocenjujemo predloge, ki ga združujejo z infrastrukturnimi resorji, zlasti prometom, kakor predlagajo npr. stranke SD, SLS in SNS. Čeprav ima takšno rešitev npr. Nemčija in še nekatere druge evropske države, bi lahko v naših razmerah šibkosti prostorskega resorja in splošnega nerazumevanja vsebine in namena urejanja prostora takšno združevanje pomenilo tudi preveliko podvrženost interesom posameznih resorjev in s tem tveganje za celovitost urejanja prostora. Nekoliko bolje ocenjujemo združevanje obeh resorjev prostora in okolja s kmetijstvom, gozdarstvom in prehrano, kjer pa utegne biti nevarnost stroga delitev na “razvojne” in “varstvene” resorje znotraj vlade. Izmed predlogov se zato zdi morda še najmanj slab predlog Ministrstva za življenjsko okolje, kakor ga predlaga stranka LDS, kjer sta obe zgoraj omenjeni nevarnosti omiljeni.
Predvolilna kampanija sicer poteka bolj v smislu vrednotenja vodilnih osebnosti posameznih strank in list, kot pa v smislu vrednotenja njihovih programov. Čeprav tudi izkušnje preteklih mandatov kažejo, da predvolilnih programov strank ne gre jemati preresno, nam ti vendarle omogočajo neko splošno oceno odnosa posameznih strank še posebej do nekoliko obrobnih tem, kakor se praviloma obravnavajo tudi teme urejanja prostora. Zgodi pa se tudi, da nekatere rešitve, najavljene v strankarskih programih pred volitvami, najdejo pot v dejanska ravnanja vladne koalicije, in zato kaže pri volilni izbiri vendarle upoštevati tudi strankarske programe, ne le simpatičnost njihovih voditeljev.
