Pred dnevi je zagovornike izboljšanja javnega prometa v Ljubljani neprijetno presenetila novica, da namerava Javni holding Ljubljana potrditi predlog Ljubljanskega potniškega prometa za občutno, kar 50-odstotno povišanje cene navadnih enkratnih vozovnic za mestne avtobuse.
Javni promet je javna storitev, ki se nikjer v svetu ne financira zgolj iz prihodkov tržne dejavnosti. Iz primerjave v mednarodnem projektu Catch-MR, pri katerem sodeluje Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije, se je pokazalo, da je Ljubljanski potniški promet daleč najmanj subvencioniran med partnerskimi mesti projekta (Oslo, Dunaj, Berlin, Rim, Budimpešta). Kot dokazujejo mnoge mednarodne študije, je javno financiranje javnega potniškega prometa več kot utemeljeno zaradi prihrankov pri stroških gospodinjstev, javnih izdatkih za gradnjo in vzdrževanje cestne infrastrukture, parkirišč ter seveda družbenih in okoljskih stroškov osebnega prometa.
V Ljubljani se je zadnja leta javni promet s postopnimi majhnimi izboljšavami vidno izboljšal in tako njegova javna podoba kot privlačnost sta se začela povečevati. Čeprav se storitve, ki jih nudi, še vedno težko primerjajo z mesti, ki imajo tramvaj ali podzemsko železnico, se je povečana privlačnost lani prvič po dolgih letih poznala tudi v minimalnem povečanju števila potnikov. Del privlačnosti prevoza je seveda tudi cena prevoza, ki se ni bistveno spremenila že kar nekaj let. To se bo kot kaže zdaj spremenilo. S predlagano občutno podražitvijo bi se težko priborjena privlačnost utegnila zelo hitro močno zmanjšati. To bi tako kratkoročno kot dolgoročno predstavljalo ponovno nazadovanje javnega prometa v Ljubljani.
Čeprav se je cena vožnje z uvedbo kartice Urbana v Ljubljani dejansko znižala, zaradi česar so prihodki LPP upadli, je bilo to mogoče predvideti in mesto bi moralo najti druge vire, s katerimi bi nadomestilo omenjeni izpad prihodkov, predvsem na račun zmanjšanja privlačnosti osebnega prometa (ne le povečevanje obsega plačljivega parkiranja, temveč tudi povečevanje cene parkirnin npr.). Zavedati se je namreč treba, da bo dolgoročno povečanje prihodkov mogoče samo z večjim številom potnikov.
Verjetno pa bi bilo v Ljubljani smiselno spremeniti razmerje med ceno enkratne vožnje in cenami terminskih vozovnic v prid slednjim, vendar je takšen prehod potrebno izvesti postopoma, obenem pa tudi povečevati ponudbo terminskih vozovnic z uvedbo dnevnih, tedenskih ali vozovnic za več voženj.
Čeprav torej lahko razumemo razloge za povečanje cene enkratnih vozovnic, pa se zdi, da bi bilo v tem trenutku še sprejemljivo povečanje na ceno do 1 EUR, v kolikor bi se hkrati povečala ponudba različnih terminskih vozovnic in se cena mesečnih vozovnic ne bi zvišala, pač pa bi se celo simbolično znižala. Takšen ukrep bi lahko ocenili kot del konsistentne politike do javnega prometa, še posebej, v kolikor bi ga spremljala široka medijska akcija ozaveščanja. Trenutno predlaganega ukrepa žal ne moremo razumeti drugače kot gasilsko akcijo.
