Čas aktualne vlade se bliža koncu in tako lahko v zadnjih tednih beremo predstavitve njenih dosežkov s strani ministrov, pa tudi različne ocene njenega dela. Pred dobrim tednom smo tako slišali tudi predstavitev dosežkov Ministrstva za okolje in prostor v zadnjem mandatu. Med dosežki na področju prostora so bili izpostavljeni sprememba Zakona o prostorskem načrtovanju, ki naj bi pospešila pripravo občinskih prostorskih načrtov, sprejem Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena, 27 zaključenih državnih prostorskih načrtov, 858 gradbenih in uporabnih dovoljenj za objekte državnega pomena, sprejetje novega Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb in tudi že njegove spremembe in dopolnitve, začetek več projektov in delovnih skupin ter vzpostavljen register nepremičnin skupaj s poskusnim množičnim vrednotenje nepremičnin.
Na poziv časopisa Dnevnik smo s svojo hitro oceno poskusili tudi na Inštitutu za politike prostora. Z ozirom na krajši čas dela vlade in menjavo ministra je ocena mandata sicer lahko nekoliko popustljiva, saj začete naloge morda še niso v celoti končane. Ne glede na to ugotavljamo, da že od samega začetka mandata na politični ravni za prostorski resor ni bilo posebnih ambicij, in da bi bilo mogoče narediti tudi več. Pri tem posebej izpostavljamo stanovanjsko politiko in zakonodajo.
Na področju stanovanjske politike, ki bi morala biti ena ključnih za državo, se že vsaj dva mandata ne dogaja prav veliko. Kljub številnim polemikam v javnosti, ki jih je sprožila kriza, tudi v tem mandatu še nismo prišli niti do javne razprave o novih krovnih dokumentih, predlog za preoblikovanje državnega stanovanjskega sklada pa je bil v javnosti skoraj soglasno ocenjen kot nedomišljen in celo škodljiv. Zelo šibko je tudi izvajanje veljavnega nacionalnega stanovanjskega programa.
Kljub vztrajnim opozorilom civilne družbe se je nadaljevalo tudi nesistematično spreminjanje zakonodaje na področju prostora, ki je še dodatno zapletlo že tako zapleten in nepregleden sistem predpisov, zaradi katerega imamo trenutno kar okoli 25 vrst veljavnih prostorskih aktov. Pri tem izstopa primer posebnega zakona za umeščanje državnih projektov, le težko pa bi trdili, da je stanje izboljšal tudi neambiciozni »zakon o rokih«, ki naj bi pospešil pripravo novih občinskih prostorskih načrtov.
Kljub kritičnosti pa bi nekatere dosežke želeli tudi pohvaliti. Vsekakor velja omeniti povečano zavedanje uprave o pomenu vključevanja javnosti v urejanje prostora, ki se sicer še ne kaže dovolj v boljši praksi, je pa našlo pot v novi zakon o umeščanju državnih projektov. Prav tako je pomemben uspeh tudi vzpostavitev registra in vrednotenja nepremičnin, ki kljub težavam in problematični izvedbi skupaj z drugimi prostorskimi bazami predstavlja pomembno podlago za vodenje učinkovitejših prostorskih politik v prihodnje.
Vse kaže, da bo prostor tako ali drugače tudi pomembna tema prihajajoče predvolilne kampanije, saj več strank in kandidatov govori o dovoljevanju gradnje kot eni ključnih težav naše države, pri čemer imajo, kot se zdi, v mislih predvsem prostorsko načrtovanje. Zanimivo in pomenljivo bo videti, kakšne rešitve bodo predlagali, in v kolikšni meri bodo upoštevali predloge civilne družbe, predvsem tiste, zbrane v okviru skupine »Odgovorno do prostora!«.
