Inštitut za politike prostora je 3. oktobra 2011 v Mestnem muzeju že tretjič obeležil Svetovni dan habitata, ki so ga Združeni narodi letos posvetili podnebnim spremembam in njihovemu vplivu na mesta. Posvet strokovnjakov z različnih področij o odnosu med urejanjem prostora in podnebnimi spremembami je potekal v sklopu dogodkov Tedna arhitekture in prostora 2011 v Mestnem muzeju Ljubljana.
Po uvodnem pozdravu Maje Simoneti, IPoP, je zbrane nagovoril Mitja Pavliha, direktor Direktorata za prostor z Ministrstva za okolje in prostor, ki je opozoril na razkorak med visokoletečimi cilji in težavami pri uresničevanju le-teh. Medtem, ko se lotevamo projektov kot je TEŠ 6, ne moremo legalno postaviti niti ene same vetrne elektrarne. Slovenija stremi k preobrazbi v nizkoogljično družbo in si med drugim na deklarativni ravni prizadeva za vzpostavitev trajnostne mobilnosti. V praksi pa se vse bolj kaže dominantnost avtomobila v slovenskem prostoru, pri čemer v evropskem merilu absolutno prednjačimo. Pavliha je poudaril, da bi država morala najti vire, s katerimi bi spodbujala energetsko učinkovitost in izpostavil potrebo po prostorskem informacijskem sistemu, po sistemu urbane prenove in po medsektorski podpori, če želimo uresničiti zastavljene cilje.
Udejanjanje visoko zastavljenih ciljev je v veliki meri odvisno od javnega mnenja, o čemer je spregovoril sociolog Drago Kos. Izpostavil je težave pri legitimaciji politik, ki jih povzroča razkorak med javnim in strokovnim mnenjem oz. znanstvenimi spoznanji. Poznavanje javnega mnenja je zato zelo pomembno pri oblikovanju politik. Po javnomnenjskih raziskavah je v Evropi zaskrbljenost glede podnebnih sprememb velika, pri čemer je Slovenija uvrščena zelo visoko. Skrb zbujajoče je upadanje kredibilnosti in legitimnosti znanosti pri reševanju težav s podnebnimi spremembami, ter relativno nizko zaupanje okoljskim organizacijam in znanstvenikom. Kos sklepa, da je javno mnenje vznemirjeno in obenem zbegano, saj kljub veliki zaskrbljenosti ne prihaja do mobilizacije.
V nadaljevanju je Boris Kompare, profesor okoljskega inženirstva na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, predstavil izzive urbane odvodnje v luči podnebnih sprememb. Za razliko od preživelih praks se današnji trendi urbane odvodnje ne osredotočajo na čim hitrejši odtok padavinske vode, temveč se trudijo le-to čim dlje zadržati na kraju, kjer pade. Pri tem se namesto zacevljanja ali kanaliziranja vodotokov poslužujejo prepustnih pločnikov, infiltracijskih vodnjakov, retencijskih bazenov, itd., ki lahko delujejo tudi kot krajinski elementi. Tovrstna odvodnja ne blaži le težav z močnimi nalivi, ki se bodo kot kaže še stopnjevale, temveč pozitivno učinkuje tudi na mestno klimo in podobo in posledično nižjo porabo energije ter pripomore k regeneraciji podtalnice.
Krajinska arhitekta Marta Vahtar je predstavila in ilustrirala načine prilagajanja mest na podnebne spremembe povezane z vodo. Posledice podnebnih sprememb blažimo med drugim tudi tako, da umikamo urbanizacijo s poplavnih in erozijskih območij ter ohranjamo široke rečne koridorje, ki bi jih v prihodnosti tudi renaturirali. V zvezi z opremljanjem mestnega okolja z zelenjem je med drugim opozorila na bistveni pomen velikih dreves, ki imajo ne samo večji vpliv na ozračje, temveč tudi večji potencial zadrževanja vode. Predstavila je še druge trajnostne principe ravnanja z vodo in nekaj primerov dobrih praks ter zaključila z mislijo, da so prostorski planerji, arhitekti in urbanisti pred velikim izzivom.
V zaključni predstavitvi je Jernej Stritih, direktor Službe vlade za podnebne spremembe, izpostavil glavne poudarke še sveže strategije prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo. Na področju prostora si strategija prizadeva povečati energetsko in snovno učinkovitost, zmanjšati potrebe po mobilnosti in transportu ter spodbujati policentrični razvoj z velikim deležem lokalne samooskrbe in energetske samozadostnosti. Strategija pa teži tudi k uveljavitvi Slovenije kot konkurenčne lokacije, s čimer bi zadržali odliv domačega prebivalstva in privabili »zaželene« imigrante.
V razpravi, ki jo je moderiral Marko Peterlin, IPoP, je bila izpostavljena kakovost najnovejšega predloga podnebne strategije, ki je bila v tej fazi izoblikovana s pomočjo participativnega pristopa v obliki delavnic, in ki v vseh delih zavestno upošteva nevarnost implementacijskega deficita. Ta v našem prostoru vselej predstavlja veliko težavo, kar so razpravljavci ugotavljali tudi v zvezi s praksami urbane odvodnje. Kljub poznavanju pozitivnih učinkov moderne paradigme se še zmeraj načrtuje in gradi skoraj izključno v skladu s preživelimi praksami. Sporočilo je jasno: ob dobrih strateških ciljih si je potrebno še posebej prizadevati za uresničevanje idej in zastavljenih ciljev na praktični ravni.
