Živimo v razburljivem čas. Pojavilo se je novo zaupanje v ekonomsko geografijo in znanosti, ki obravnavajo regionalni razvoj. Priča smo pojavu številnih konceptov in predlogov, ki imajo močan in neposreden vpliv na oblikovalce politik in strokovnjake. Eden od njih je pojem odpornosti mest in regij (angl.: »resilience«), ki je opisan kot »model za krmiljenje« urbanega in regionalnega razvoja. Ponuja nekaj smeri za načrtovalce ter strokovnjake za urbano regeneracijo in gospodarski razvoj.
Še posebno v Evropi je za idejo odpornosti vedno več zanimanja. Lansko leto sem uporabil omenjeni koncept pri pisanju prvega sinteznega poročila ESPON 2013. V njem smo trdili, da »konkurenčnost ostaja zelo pomembna, vendar se pojavljajo tudi novi koncepti: energetska varnost, prilagajanje podnebnim spremembam, odporne regije in zmožnost okrevanja«. Vodilni akademiki so razpravljali o »odporni regiji« v posebni izdaji Cambridge Journal of Regions, Economy and Society (lanska majska številka). Ta teden sem prejel kopijo nemškega Annual of Spatial Research and Policy, 2010, z naslovom »Urbana regionalna odpornost: kako se mesta in regije spopadajo s spremembami?« (angl.: »Urban Regional Resilience: How do cities and regions deal with change?«). Praktikom se prispevki akademikov pogosto zdijo, kot da so z drugega sveta, toda ta publikacija je osvežujoča majhna knjiga, ki kaže kako lahko intrepretiramo in uporabljamo koncept odpornosti. Ilustrira tudi, kako se raziskave in praksa v Nemčiji lotevajo podnebnih sprememb in izzivov »krčenja mest« (angl.: »shrinking cities«).
Kaj »odpornost« pomeni?
Tako kot pri drugih pomembnih konceptih, kot so “trajnostni razvoj” ali “teritorialna kohezija”, je tudi glede pomena koncepta “odpornosti” kar nekaj nejasnosti. To ni nujno slabo, saj lahko debate in razprave ustvarijo inovacije. Lep del diskusije poteka o tem, ali lahko koncept »odpornosti« iz okoljske znanosti razširimo tudi na družbene in gospodarske situacije. Bistvo koncepta je, da se lahko sistem po motnji spet vrne v ravnovesno stanje. Odpornost je torej sposobnost prilagajanja spremembam. Uporaba „odpornosti” kot načina razmišljanja lahko pomaga pri obvladovanju in zmanjšanju tveganj, s katerimi se srečujejo območja pri naravnih nesrečah in podnebnih spremembah. Mednarodna strategija Združenih narodov za zmanjšanje nesreč (angl.: »UN International Strategy for Disaster Reduction«) je bila pri tem ena prvih. Škoda je, da Zduženo kraljestvo krči sredstva za to telo, kot sem omenil v enem od prejšnjih blogov. S pomočjo arhitekturnega in prostorskega načrtovanja je možno zmanjšati ranljivost stavb in naselij za znana tveganja, kot so poplave, vročinski valovi, viharji, potresi ipd. Spodnja fotografija lepo kaže, kako lahko poplave v središču mesta povzročijo gospodarsko, fizično in družbeno škodo.
Thomas Naumann s sodelavci v nemškem Annual of Spatial Research and Policy pojasni kako izdelati analizo ranljivosti s posebnim poudarkom na poplavni ogroženosti. Gre za vrstni red »vir – pot – prejemnik – posledica«. Ugotovitve so podlaga za oblikovanje omilitvenih ukrepov, tako da se npr. stavbe, ki so poplavljene, lahko hitro in z nizkimi stroški ponovno uporabljajo.
Pa vendar, ali lahko prenesemo koncept odpornosti na mesta in regije, še posebej na prostorske vidike upravljanja s družbenimi in gospodarskimi tveganji? Center za odporna mesta (angl.: »Center for Resilient Cities«) iz Združenih držav vsekakor meni da lahko. S tem se strinja tudi ameriška mreža Building Resilient Regions. Postavlja štiri vprašanja:
1. Kako dobro lahko regija oceni svojo ranljivost glede na motnje ter svojo sposobnost za odzivanje na to?
2. Kako dobro se lahko regija pripravi na odzivanje na ocenjene in potencialne motnje?
3. Kako učinkovito, v absolutnem in v relativnem smislu, se regija odziva na dejanske motnje?
4. Kako učinkovito, v absolutnem in v relativnem smislu, se regija opomore od motenj ter uči iz svojih izkušenj in spoznanj?
Z omenjenim področjem se ukvarjajo tudi Center za odpornost iz Stockholma (angl.: »Stockholm Resilience Center«) in Skupina za odpornost in strategije za zmanjšanje tveganj v okviru Združenja evropskih šol za planiranje. Raziskava, ki so jo naredili v ZDA, je pokazala, da so številna starejša industrijska mesta presenetljivo dobro prestala gospodarsko krizo. Njihovo odpornost si lahko razlagamo z njihovim raznovrstnim gospodarstvom, vključno z majhnimi naprednimi proizvodnimi obrati ter izobraževalnimi in zdravstvenimi ustanovami. Še več, ravno zato, ker so bila manj zanimiva za špekulativen razvoj stanovanj, so se uspela izogniti kolapsu nepremičninskega trga, ki je tako prizadel mesta v »potrošniškem pasu« (angl.: »consumption belt cities«).
Odpornost in energetska varnost
Eden od primerov v nemškem Annual of Spatial Research and Policy kaže, kako integracija energetskih vprašanj v urbanistično načrtovanje lahko prinese večjo odpornost glede energetskih šokov. Navezuje se na študijo, ki jo je izvedlo nemško Ministrstvo za promet, gradnjo in urbanizem (BMBVS) na temo uporabe mesnih odprtih prostorov za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Navaja, da obstaja neizkoriščen energetski potencial v opuščenih industrijskih območjih, območjih preobrazbe, praznih zemljiščih in različnih rezervatih. Omenjena velika prazna območja lahko namenimo za začasno rabo nasadom s kratko rotacijo ali pa za fotovoltaiko.
Praksa celostnega pristopa se kaže na primeru Gelsenkirhena. Tudi v tem gosto poseljenem mestu v Porurju lahko najdemo zemljišča in jih spremenimo v lokacije za pridobivanje energije. Fabian Dosch in Lars Porsche trdita, da »uporaba obnovljivih virov energije v grajenem okolju zahteva nov način razmišljanja«. Menita tudi, da »bo uporaba obnovljivih virov energije spremenila podobo mest«. Izziv je predvsem kako uskladiti energetske koncepte s koncepti urbanega razvoja. Dosch in Porsche trdita, da obstaja velika možnost za kapatitalizacijo sinergij med urbanističnim načrtovanjem ter gospodarskimi, družbenimi in okoljskimi zahtevami. Menita, da ni alternative za kompaktno in gosto poseljeno mesto, ter da bi moralo biti ukvarjanje s prostorskimi vidiki obvezen del pri vseh ukrepih financiranja obnovljivih virov energije.
Načrtovanje za bolj odporna območja
Nemški Annual of Spatial Research and Policy nam da realno sliko o trenutnem stanju glede vključevanja koncepta odpornosti v številne praktične načrtovalske ukrepe. Ideja podpira inovativne posege na področjih, kot so proizvodnja energije v mestih ali upravljanje s poplavami, vendar pa recepti še niso dovolj dodelani. Raznolikost in odvečnost pri zagotavljanju različnih omrežij se zdi bolj zaželjena kot odvisnost od posamezne večje prostorske koncentracije ali povezave v omrežju. V enem od poglavij v publikaciji je obravnavana ideja o odpornosti, ki ima izvor v teoriji kompleksnosti. Ta predstavlja koristen opomin o tem, kako lahko en sam majhen in oddaljen dogodek povzroči veliko škodo drugje. Vendar pa trditev, da je vse zelo kompleksno v praksi ne pomaga prav dosti. Morda je glavno praktično sporočilo pomen učenja in prilagajanja. Potreben je dialog med raziskavami in prakso, podprt z odprtostjo do inovacij, eksperimentov in izmenjave izkušenj. Nemci že delajo na tem, ostali pa bi morali.
Besedilo je prevod članka, ki je v izvirniku izšel na blogu World View Cliffa Haguea, dostopnem na http://cliffhague.wordpress.com/
Cliff Hague je zaslužni profesor na univerzi Heriot-Watt v Edinburghu, predseduje strokovni skupini za urbanizacijo pri Commonwealthu, je nekdanji predsednik Royal Town Planning Institute ter Commonwealth Association of Planners. Danes vodi britansko kontaktno točko programa ESPON in deluje kot samostojni svetovalec in raziskovalec v mnogih evropskih projektih s področja prostorskega razvoja. Njegova zadnja knjiga Regional and Local Economic Development z izbranimi primeri na petih kontinentih osvetli prostorske razvojne politike in prakse z globalnega vidika.
